Če iščete nežno in lahko sladico, s katero boste naredili vtis na goste, izdelava pa je v bistvu hitra in enostavna, vam predlagamo čokoladne skodelice, ki so narejene s pomočjo balonov in napolnjene z vanilijevim sladoledom, jagodno omako, maceriranimi jagodami in svežim sadjem.
Decembra na Retrospektivi ne gre brez prazničnega DIY projekta izdelave voščilnic. Pri izdelavi voščilnic vsako leto izberem drugačno tehniko, da se naučim kaj novega. Letos sem se odločila za akvarelne barvice. Za izdelavo potrebujemo le 300 g papir (akvarelni), akvarelno barvico v zeleni barvi, flomaster v zlati barvi, navaden svinčnik in akvarelni čopiči za polnjenje (ali navaden čopič). Pa veliko volje in potrpežljivosti, ker je izdelava voščilnice kar zamudna (ampak pomirjajoča in terapevtska) :).
Kot sem obljubila v prejšnji objavi o poceni prenovi kuhinje, danes več o tem, kako sem prenovila kuhinjska vrata s samolepilno folijo, skupaj s podrobnimi navodili, z video tutorialom in predstavitvijo stroškov osvežitve kuhinje.
Današnja objava o poceni in enostavni prenovi kuhinje je kar dolgo čakala v "predalu" osnutkov. Najprej zato, ker kuhinja še ni imela dokončne podobe, potem pa zato ker sem na objavo v vmesnem času že kar malo pozabila :). Danes z vami delim nekaj fotografij osvežene podobe kuhinje, v naslednji objavi pa podrobnejša navodila (skupaj z video tutorialom), kako se lahko prenove lotite doma tudi vi.
Majhni otroci radi stiskajo, trgajo in gnetejo plastelin, čeprav so še premajhni, da bi iz njega kaj oblikovali. Seveda pa morajo tudi poskusiti, kakšnega okusa je. Ravno iz tega razloga je na kupljenem plastelinu označeno, da je primeren šele za otroke, ki so starejši od dveh let (ponekod celo 3+). Če plastelin naredimo sami, smo lahko brez strahu, da bi prišlo do alergične reakcije. Mi smo uporabili mešanico iz vode, olja, koruznega škroba in DM riževih kosmičev (Reisflocken). Uporabili smo tudi Wilton jedilne barve v gelu, ki jih lahko izpustimo ali pa nadomestimo z bolj naravnimi. Sledili smo temu receptu (klik), kjer je navedeno, da tako dolgo dodajamo riževe kosmiče, dokler se testo več ne lepi na roke. Ker recept vsebuje koruzni škrob, ki nase veže vlago, je bil čez nekaj ur plastelin popolnoma trd in neuporaben. Zato je najbolje, da umesimo mehko testo, ga pustimo počivati in šele nato dodamo barvo.
Na maturantskem plesu sestrične sem na srečelovu zadela uro:). Ker nad izgledom nisem bila navdušena, ure pa nisem želela zavreči, sem se odločila, da jo prenovim. Vse, kar sem potrebovala, je bila samolepilna folija, ki mi je ostala od prenove kuhinjskih vrat (tudi ta DIY projekt čaka na objavo:)) ter barvo za les, ki mi je ostala od prenove stolov. Tako sem enostavno in poceni prišla do novega izgleda stenske ure, ki že ima svoje mesto v kuhinji.
Potrebujemo:
- Samolepilno folijo (jaz sem uporabila samolepilno folijo d-c-fix v beli barvi, ki sem jo kupila v Bauhausu)
- Barvo za les (jaz sem uporabila Chalky Finish v mint barvi, ki sem jo kupila v trgovini Rayher)
1. Z zaščitnim lepilnim trakom razpolovimo površino ure. Lahko jo razpolovimo navpično, vodoravno ali poševno. Sama sem jo razdelila poševno (tako, kot da bi minutni kazalec kazal na 7.5 minute oziroma na 37.5 minute).
2. Prebarvamo polovico površine ure z barvo za les. Če želimo, da je površina bolj gladka, uporabimo tanjši čopič. Počakamo, da se barva posuši. Če en sloj ni dovolj prekriven, nanesemo dodaten sloj barve.
3. Izrežemo pravokoten kos samolepilne folije in jo nalepimo na uro. Nato vzamemo olfa nož in odstranimo odvečno folijo tako, da zarežemo v folijo in pod kotom približno 45 stopinj z nožem drsimo ob robu ure.
4. Če želimo, označimo na uri še 3, 6, 9 in 12 z ozkimi trakovi, ki jih izrežemo iz samolepilne folije. Ker potrebujemo trakove v beli in mint barvi, izrežemo kos samolepilne folije, ki ga prebarvamo z barvo za les. Počakamo, da se barva posuši.
5. Iz samolepilne folije izrežemo dva manjša pravokotna trakova v beli barvi in dva v mint barvi. Trakove nalepimo na uro na mesta, ki označujejo 12. uro, 3. uro, 6. uro in 9. uro.
V preteklem tednu smo, tako kot se za pustno soboto spodobi, cvrli krofe. Krofov že zdavnaj ni več, za njimi pa je ostalo olje, za katerega ne vemo, kam z njim. V straniščno školjko ali v odtok se ga ne sme zliti, zato lahko ohlajeno olje nalijemo v stekleno ali plastično posodo ter ga shranimo do akcije zbiranja nevarnih odpadkov ali pa ga odpeljemo v zbirni center za odpadke, kar pa nam je, priznamo, pogosto odveč. Precej bolj zabavno, pa tudi okolju prijazno je, če iz odpadnega olja naredimo sveče. Izdelava sveč je enostavna in hitra, hkrati pa naredimo nekaj dobrega tako za okolje kot zase, saj svečke polepšajo naš dom, lahko pa jih podarimo tudi v dar.
Za izdelavo sveč poleg odpadnega olja potrebujemo še parafinski vosek in stenj, ki ju lahko kupimo v trgovinah za ustvarjanje, ter aromatično olje in barve (lahko kupimo barve za sveče, ali pa uporabimo kar voščenke ali barve za pirhe).
Sestavine lahko kupimo sami, ali pa (še enostavneje) kupimo že pripravljen komplet za izdelavo sveč iz odpadnega olja Oilright in s tem podpremo slovensko socialno podjetje Bolje, ki je bilo ustanovljeno z namenom zaposlovanja najbolj ranljivih skupin ljudi na trgu dela.
- kozarček za svečo (mi smo shranili kozarce, v katerih so bile že prej sveče)
Priprava:
1. Ohlajeno uporabljeno olje precedimo skozi cedilo ali gazo, da ga prečistimo. Najbolje da olje pred tem stoji kakšen dan ali dva.
2. Pripravimo košček tršega papirja, ki ga bomo potrebovali zato, da bo stenj obstal na sredini sveče: iz tršega papirja izrežemo trak širine 1 cm, ki je 1-2 cm daljši od premera kozarca ter na sredini z luknjačem naredimo luknjico.
3. Stehtamo parafinski vosek in mu primešamo eterično olje (približno 1 žličko).
2. Olje nalijemo v posodo in mu primešamo tretjino parafinskega voska, dobro premešamo ter postavimo na štedilnik.
4. Olje segrevamo 1-2 minuti na močnem olju, da se vosek stali.
5. Nato posodo odstavimo ter primešamo preostali vosek. Dobro premešamo, da se vosek razporedi po celotni zmesi.
6. Pustimo stati 2 minuti, nato dodamo želeno barvo. Mi smo preizkusili različne barve v obliki voščenk in barve za pirhe (kar smo našli doma:)).
Voščenko v želeni barve smo narezali na manjše koščke in jo primešali olju in vosku, kjer se je stalila. Ena voščenka da precej intenzivno barvo, če želimo, da barva ni tako intenzivna, je uporabimo le pol.
Preizkusili smo tudi barvo za pirhe v prahu. Eno vrečko barve za pirhe smo primešali olju in vosku. Zrnca se sicer niso popolnoma raztopila, ampak so se usedla na dno posode, tako da smo potem bili pri vlivanju v kozarce previdni, da zrnc nismo vlili v kozarce.
Smo pa ugotovili, da tudi če barve ne dodamo, so sveče lepe - v belem odtenku, kot je videti na zgornjih fotografijah.
7. Tekočino vlijemo v kozarec za svečo, nato vanj potopimo stenj. Papirnati trak namestimo na stenj ter ga položimo na kozarec, kot je razvidno iz spodnje fotografije.
8. Pustimo, da se vosek strdi. Nato odrežemo stenj kakšen centimeter pod robom kozarca.
9. Priporočljivo je, da sveča počiva kakšen dan, preden jo uporabimo.
10. Svečo prižgemo in se prepustimo prijetni toplini in vonju svečke.
Pri pisanju objave sem našla tudi posnetek Oilright, ki lepo prikazuje postopek priprave: KLIK!.
Posodice v videzu marmorja, ki jih sama uporabljam za odlaganje nakita, so izdelane iz fimo mase. Izdelava posodic je hitra in enostavna, končni rezultat pa je čudovit. In vedno drugačen, saj se barve vedno drugače prelivajo. Idejo in tutorial za posodice sem našla na blogu A beautiful mess, kjer je v videu in v slikah prikazan celoten postopek izdelave.
Potrebujemo:
- polimerno maso v štirih ali petih barvah (sama sem uporabila Premo! Accents: Antique gold, Metallic opal green, Fimo Effect: Mint, Pearl Black, Peach)
- manjšo keramično skledico (primerno za v pečico)
Pri izdelavi posodic sledimo spodnjemu videu (ali pa pokukamo na blog A beautiful Mess za slikovni prikaz postopka).
1. Izberemo osnovno barvo fimo mase (tista, ki želimo, da prevladuje) in jo zrolamo v dve 1,5 cm debeli, 15 cm dolgi kači. Če želimo, da imajo posodice večji kontrast (in bolj marmornat učinek) za osnovno barvo izberemo svetlo barvo (npr. belo oz. v mojem primeru mint barvo). Nato zrolamo dva 1 cm debela, 15 cm dolga trakova v drugih dveh barvah (po enega vsake barve). Najtemnejšo barvo zrolamo v 0.5 cm debel, 15 cm dolg trak.
2. Vse trakove združimo v en velik trak in ga zvijemo tako, da se barve začnejo prepletati (kot v spodnjem videu). To lahko ponovimo večkrat.
3. Nato iz traku naredimo kroglo, ki jo z valjarjem (ki ga prej dobro ovijemo s folijo za živila) razvaljamo 0,5 - 0,6 cm na debelo. Valjamo v različne smeri, da se barve čimbolj prelivajo.
4. Z olfa nožem iz fimo mase izrežemo krog. Pomagamo si s keramično skodelico/konzervo/ steklenim kozarčkom ipd.
5. Izrezano fimo maso položimo v keramično skledico (npr. tako: KLIK!), da se robovi nekoliko ukrivijo.
6. Keramično skledico postavimo v ogreto pečico in pečemo na 110° Celzija 30 minut (oziroma po navodilih na embalaži polimerne mase). Skodelico vzamemo iz pečice in počakamo, da se ohladi.
7. Ko je enkrat ohlajena, skodelico obrnemo na glavo in rahlo potresemo, da posodica pade ven.
8. Če imamo zaščitni lak, posodico še premažemo (ko je posodica res dobro ohlajena), robove posodice pa premažemo z zlato akrilno barvo, ki da izgledu posodice piko na i.
Filcanje oziroma polstenje je tehnika oblikovanja volnenih vlaken, s katero lahko izdelujemo nakit ali druge okrasne predmete. Mi smo izdelovali pirhe, pri čemer bi lahko jajca izoblikovali iz volne, vendar je še lažje, če filcamo na stiroporna jajca. Če nameravamo jajca obesiti, je najlažje, če kupimo stiroporna jajca, ki že imajo vrvice, vendar so ponavadi dražja. Sicer pa lahko volnene vrvice tudi sami pritrdimo, vendar je s tem kar precej več dela. Prodajajo se različno velika jajca in preizkusili smo različne velikosti jajc. Zaradi ugodne cene smo kupili paket 12 jajc, velikosti 6 cm, ki so še dovolj velika za delo.
Za polstenje z iglo potrebujemo:
- iglo za polstenje (obstajajo igle različnih debelin, vendar to za začetek ni potrebno, izberite raje dve cenejši, za primer da se ena zlomi)
- držalo za igle (poljubno)
- volno za polstenje različnih barv
- kos stiroporja za oblikovanje okraskov
- stiroporna jajca
- volno, če jajca še nimajo vrvic in dodatno iglo (lahko za šivanje), s katero bomo vrvice pritrdili na jajca
Za vajo lahko najprej polstimo na stiropor, s pomočjo modelčkov za piškote, ki jih napolnimo z volno in zabadamo z iglo ter tako oblikujemo okraske, ki jih bomo nato uporabili in jih pritrdili na jajce. Pri zabadanju igle moramo paziti, da se ne zbodemo.
Kako iglo zabadamo, je lepo prikazano v tem videu.
Če želimo jajcem dodati vrvice, si pomagamo z dodatno iglo, lahko tisto, ki je sicer za šivanje, s katero na jajce pritrdimo vrvico, ki jo prekrijemo s plastjo volne, ter vpolstimo v stiroporno jajce.
Nato celo jajce prekrijemo z volno, ki jo z iglo zabadamo tako dolgo, da se stiropora več ne vidi. Jajce lahko prekrijemo z enobarvno volno ali pa z volno različnih barv, nanjo pa lahko vpolstimo še okraske.
Okraske lahko oblikujemo tudi neposredno na jajce, pri čemer si pomagamo z majhnimi modelčki za piškote.
Za več idej v brskalnik vpišemo: needle felted easter egg.
Pred leti sem šla na predstavitveno delavnico šiviljskega tečaja, na katerem pa se o šivanju nismo naučili ničesar, saj je imel zgolj predavatelj šivalni stroj. Namesto tega smo na hipotetičnem primeru narisali kroj za krilo, po navodilih predavatelja. Ker se je vse slišalo zakomplicirano, na tečaj potem sploh nisem šla, tako da še vedno ne znam šivati, imam pa šivalni stroj, ki ga ne znam uporabljati. Kljub internetu, kjer je dostopnih veliko brezplačnih krojev ter navodil, kako določeno oblačilo sešiti (poglejte na Pinterest), to nič ne pomaga, če ne znamo uporabljati šivalnega stroja. Zato je današnja objava namenjena vsem nam, ki šivamo prvič. Idealno bi sicer bilo, da se za začetek udeležimo kakšnega tečaja, vendar nimamo vsi te možnosti. Občasno se organizirajo tudi brezplačne delavnice, teh se vsekakor splača udeležiti, dobro pa je, da že pred tem spoznamo svoj šivalni stroj, saj bomo tako lahko postavljali vprašanja, ki jih imamo glede našega šivalnega stroja.
Vsekakor pa se moramo najprej naučiti uporabljati stroj, šele nato bomo lahko krojili in zares kaj zašili. Potrebujemo:
- šivalni stroj s priborom (pride zraven)
- dva sukanca različnih živahnih barv (npr. rdeča in zelena)
- kos odvečnega blaga (najbolje da ni raztegljivo), npr. bombažne rjuhe
- škarje
- bucike
Na youtubu je kar nekaj dobrih videov, ki so namenjeni popolnim začetnikom. Problem je v tem, ker je ogromno različnih vrst šivalnih strojev, marsikdo od nas ima doma še jugoslovanskega, zato je težko slediti videom.
Najprej moramo šivalni stroj vključiti v elektriko, nato pa moramo ugotoviti, kako sukanec naviti na vretence - kolešček (ang. bobbin) in kako vpeljati sukanec (ang. thread) v iglo na šivalnem stroju. Na šivalnem stroju je oboje narisano, pomagamo si lahko z navodili, če jih imamo. Če je šivalni stroj novejši, lahko poskusimo na internetu najti naš model in morda tudi kakšen posnetek.
Kako vpeljemo sukanec v iglo:
Kako vpeljemo spodnji sukanec v vretence:
Vstavljanje sukanca v čolniček:
Sedaj, ko smo pripravili sukanec, lahko začnemo šivati na koščku starega blaga, ki ga bomo imeli za vajo. Preden začnemo, pa si zapomnimo, da mora biti igla pred vstavljanjem sukanca ali blaga, preden zamenjamo vrsto šiva ali preden blago potegnemo izpod šivalnega stroja, vedno dvignjena. Dvignemo jo lahko s koleščkom na desni strani šivalnega stroja, ki ga sukamo proti sebi, dokler igla ni v dvignjenem položaju. Preden začnemo šivati, moramo tačko spustiti dol, da se bo dotikala blaga. Če na to pozabimo, bo igla sicer vbadala v blago, vendar šivala ne bo. Poskusimo z ravnim šivom: na šivalnem stroju poiščimo, kje ravni šiv nastavimo, blago vstavimo pod tačko, jo spustimo, nato pa počasi pritisnemo na pedalo. Blago držimo z levo roko, z desno ga usmerjamo, vendar pazimo, da nas tačka ne udari. Na stroju poiščimo gumb, s pomočjo katerega bomo šivali nazaj. Ko začnemo šiv, ga moramo namreč zatrditi, da se ne razpara. To naredimo na začetku in na koncu šiva, tako da najprej naredimo nekaj šivov naprej, nato nekaj šivov nazaj, nato pa šivamo naprej.
Če nam je zgoraj opisano uspelo v enem popoldnevu, potem smo se že veliko naučili in si lahko vzamemo nekaj premora, naslednjič pa lahko poskusimo z zig zag šivom. Za prvi projekt priporočamo našitje žepka iz blaga na obstoječo majico, postopek smo opisali tukaj: KLIK!
Nato se lahko lotimo šivanja vrečke iz blaga: KLIK! ali etuija za sončna očala: KLIK!.
Vsako leto se nam zgodi, da voščilnice izdelujemo in pošiljamo zadnji trenutek, saj dnevi v decembru, zaradi vseh prijetnih obveznosti, čisto prehitro minevajo. Letos smo ideje začeli iskati že v oktobru:) in se odločili, da bomo pošiljali dve vrsti voščilnic: bolj kreativnim dušam voščilnico v obliki pobarvanke, ki smo ji priložili barvico (glede na to, da so trenutno pobarvanke za odrasle zelo in), ostalim pa bolj tradicionalno voščilnico, na katero smo s pomočjo akrilnih barv in s ploščatim čopičem naslikali smrekico (ki smo jo uporabili za motiv že lani in predlani). Morda je letos za pošiljanje voščilnic že pozno, bo prišla ideja prav pa drugo leto:).
Za izdelavo voščilnic s smrekico potrebujemo ploščati čopič velikosti 8 (mi smo kupili tiste, ki so bili med cenejšimi), akrilne barve ali tempera barvice (z Lumpi temperami se je prav lepo slikalo:)) v zeleni in beli barvi (lahko tudi v drugih barvah, mi smo delali tudi modre smrekice), fotokarton (lahko bel, mi smo uporabili svetlo sive, saj so smrekice na sivi barvi prišle bolj do izraza), barvni biserni papir (v zeleni in modri barvi), navaden papir (kamor napišemo voščilo), škarje in obojestranski selotejp.
Biserni papir potrebujemo v velikosti A5, fotokarton in navaden papir pa v velikosti 8,6 cm x 12,9 cm.
Za risanje smrekic sem si pomagala s tutorialom na strani Your decorative painting resource, Evergreen tree using a flat brush. Pri slikanju smrekice je pomembno, da barva ni preveč gosta (če uporabljamo akrilne barve, jih je dobro razredčiti z vodo) in da pomočimo le eno stran čopiča (npr. le levo stran) v barvo, sicer bo barve preveč in ne bomo mogli doseči željenega učinka. Na začetku je potrebno malo vaje, da dobimo občutek za čopič, potem pa so smrekice hitro naslikane.
Postopek risanja smrekice je sledeč: Levo konico čopiča pomočimo v zeleno barvo in naredimo črto na sredi lista (fotokartona), ki bo predstavljala deblo smrekice. Nato postavimo konico čopiča na vrh črte, da ustvarimo vrh smreke. Nato čopič od zgoraj proti spodnjemu delu črte vlečemo horizontalno tako, da so potegi s čopičem vsakič daljši. Če nam barve zmanjka, čopič pomočimo v barvo in nadaljujemo s slikanjem. Pustimo, da se zelena barva posuši in ko je posušena, nanesemo sem in tja še belo barvo, ki predstavlja sneg. Pomagamo si s slikami v tutorialu.
Ko je smrekica narisana in barva posušena, pod smrekico napišemo Srečno 2017 (ali kakšno bolj izvirno besedilo:)), nato pa fotokarton s smrekico z obojestranskim lepilnim trakom prilepimo na biserni papir velikosti A5, ki smo ga prej prepognili. Na navaden list napišemo voščilo, ki ga z obojestranskim selotejpom prilepimo v voščilnico. Ideje, kaj napisati v voščilnico najdete v naši stari objavi: KLIK!
Za izdelavo voščilnic "pobarvank" na spletu najdemo brezplače božične motive (mi smo uporabili motiv adventnega venčka in motiv božičnih okraskov). Za izdelavo voščilnic potrebujemo biserni papir poljubne barve, navaden papir in bel tonpapir, 130 g (za tisk motivov), barvice (s katerimi bomo pobarvali del voščilnice) ter barvico poljubne barve, ki jo priložimo k voščilnici (sama sem kupila barvice v zeleni barvi, ki sem ji prežagala, da sem iz ene dobila dve:)). Biserni papir potrebujemo v velikosti A5, tonpapir in navaden papir (kamor napišemo voščilo) pa v velikosti 8,6 cm x 12,9 cm.
Na tonpapir natisnemo poljuben motiv (ki naj bo malo manjši kot velikost papirja), tonpapir izrežemo v zgoraj priporočeni velikosti in ga prilepimo na izrezan biserni papir, ki smo ga prej prepognili. Nato se odločimo, kateri del pobarvanke bo pobarval prejemnik - lahko pustimo celoten motiv nepobarvan, lahko pa dele pobarvamo sami in prejemnik pobarva le del pobarvanke s priloženo barvico. Napišemo še voščilo na navaden papir in ga prilepimo v pobarvanko. Če se lotimo barvanja pobarvanke, nam to lahko vzame kar nekaj dela, je pa zabavno in pomirjajoče.
Predlogo z dvema različnima motivoma in napisom najdete tu: KLIK!
Idejo za geometrijske lončke iz kartona sem našla na blogu Sarah M. Dorsey design. Lončki so se mi zdeli čudoviti, vendar pa se mi je zdela izvedba z lepilom in kitom za les preveč zakomplicirana, zato sem izdelavo nekoliko poenostavila. Še vedno je izdelava kar zamudna (izdelava lončka vam bo vzela kakšno uro), vendar pa je lepljenje posameznih koščkov v lonček precej enostavno. Namesto lepila za les namreč uporabimo ozek lepilni trak (jaz sem uporabila kar obojestranskega, ker sem ga imela doma), tako da ni potrebno čakati, da se lepilo posuši. Koraki izdelave so opisani spodaj, za bolj nazorna navodila pa smo pripravili tudi video.
- barvni sprej (jaz sem uporabila zlatega in srebrnega)
1. S pomočjo šestila in geotrikotnika na karton narišemo 8 enakostraničnih trikotnikov dolžine 7 cm in 5 kvadratov dolžine 7 cm ter jih izrežemo.
2. Lepilni trak odrežemo v dolžini 7 cm štirikrat in ga prilepimo na vse štiri stranice kvadrata tako, kot je prikazano v videu - pol širine lepilnega traka prilepimo na kvadrat, na drugo polovico pa prilepimo trikotnik. Nadaljujemo z lepljenjem kvadratov in trikotnikov, kot je prikazano v videu. Pri tem pazimo, da lepilni trak natančno nanesemo (da je res na polovici med dvema likoma). Natančnost je bistvenega pomena, če želimo res lep lonček (sicer so robovi preveč vidni, kot se je zgodilo meni, ko sem sestavljala srebrn lonček:)). Notranje robove polepimo z washi tape-om.
3. Če uporabljamo obojestranski lepilni trak, se nam bo na zunanji strani lonček lepil na površino. Da se temu izognemo, ga premažemo z lakom za nohte, lahko že med sestavljanjem lončka (če nas moti), ali pa na koncu, ko je lonček že sestavljen.
4. Če želimo, da lonček ni popolnoma gladek, nanesemo lak za nohte tudi na zunanje površine kartona. Uporabimo lahko kakšen star lak za nohte, ki je že nekoliko bolj gost, saj tako dobimo več reliefa.
5. Lonček prebarvamo s poljubno barvo - najenostavnejša je uporaba barvnega spreja. Pustimo, da se lonček suši kakšen dan, da se barva popolnoma posuši.
Če ste bili, tako kot mi, v poznih devetdesetih in v
začetku novega tisočletja ljubitelji VHS video kaset, imate verjetno doma cel
kup posnetih in presnetih kaset. Nekaj kaset ste morda tudi kupili (Kekec,
Pastirci…), jih pogledali tolikokrat, da se je trak skoraj da prekuril, ko pa
se je videorekorder pokvaril, so kasete počasi odjadrale v pozabo.
Ker je na naših kasetah posnetih kar zajeten kup
nostalgije, smo se odločili, da damo kasete presneti. Ker sem na neki spletni
strani izračunal, da bi bila cena za okoli 60 kaset oz. 180 ur posnetkov okoli
500€, sem se odločil, da to storim sam doma.
Pot je bila, tako kot pri večini projektov, ki sem se
jih lotil, daljša od pričakovanj. Na internetu hitro izbrskaš, kako presneti
video kasete doma. Vse kar potrebuješ je videorekorder,
računalnik ter vmesnik, ki »prenese« sliko iz videorekorderja na
računalnik. Sliši se precej preprosto in enostavno ter izgleda takole:
Z vami bi delil še moje izkušnje (predvsem težave),
za vse tiste, ki si želite sami doma presneti kasete.
Iskanje
videorekorderja
Pri iskanju videorekorderja sem seveda najprej preklical
vse sorodnike in znance ter jih povprašal, če ima mogoče kdo delujoč
videorekorder. Po tednu dni sem dobil dva videorekorderja. Oba videorekorderja
sta sprva delovala, vendar sta se oba po nekaj klikih tudi pokvarila. Problem
videorekorderjev je v tem, da je v notranjosti veliko koleščkov, gumic,
plastike…, ki pa po letih mirovanja preparijo, poleg tega se glava videorekorderja
prav tako lahko uniči, kar vam bo posledično uničilo trak na kaseti.
Iz zelo skromne ponudbe na bolhi, sem naročil
videorekorder, vendar se je pri prevzemu izkazalo, da je DVD player. Drugič sem
kupil videorekorder za 17€,ki je bil prav tako le
nekaj klikov stran od uničenja.
Na bolhi sem po kakšnem mesecu opazil novo ponudbo in
imel to srečo, da je videorekorder deloval. Pozabimo sicer na to, da je bil
videorekorder stari Nemec, brez navodil, zakodiran, zraven pa je bil priložen
nenavaden daljinec. Po nekaj urnem pritiskanju na vse možne gumbe, mi ga je
celo uspelo odkodirati. Zanj sem odštel 40€.
Nasvet:
Pred kratkim sem ujel novico, da so prenehali z
izdelovanjem videorekorderjev, zato poskusite čimprej najti še delujoč
videorekorder.
Če kupujete rabljeni videorekorder, imejte s seboj
kaseto in ga preizkusite.
Preden se odločite za nakup, poglejte če
ima videorekorder izhod za zvok (rdeč in bel izhod) in
izhod za sliko (rumen izhod). V primeru, da videorekorder tega nima, potrebujete scart input/output priključek (piše v nadaljevanju).
Obstajajo tudi videorekorderji, ki imajo DVD
predvajalnik v kombinaciji z VHS kasetami. V takem primeru je postopek
presnemavanja kaset zelo enostaven. Vse kar je potrebno narediti, je vstaviti
DVD in VHS kaseto hkrati ter pritisniti na gumb »convert«.
Vmesnik
Med vnetim iskanjem videorekorderja sem na spletu
našel zelo ugoden vmesnik: EasyCAP USB 2.0. Vmesnikov ni prav veliko, je pa
večina dragih; od 80$ naprej. Za EasyCAP sem odštel okoli 10$. Poleg
vmesnika dobiš tudi CD, na katerem je program, ki omogoča presnemavanje video kaset. Sicer je EasyCAP zelo skromen in ne ponuja veliko možnosti, zato
priporočam, če imate nekaj evrov v žepuveč, da si kupite boljši vmesnik.
Povezava videorekorder,
vmesnik in računalnik
Kaj kmalu sem ugotovil, da moj novi stari
videorekorder nima priključka za levo in desno stran zvoka in priključka za
sliko. Ves obupan sem odšel k staremu popravljalcu videorekorderjev in ga
povprašal ali je možno na kakršen koli način spraviti sliko in zvok iz tega
videorekorderja. Potolažil me je, da je možno preko scart priključka, vendar
moram zato kupiti dodatni scart input/output priključek. Zanj sem odštel okoli 10€. Kupil pa sem
tudi daljši kabel, da sem lahko na daljšo razdaljo presnemaval kasete.
Seveda, ko sem končno vse skupaj sestavil, stvar ni
delovala. Pravzaprav je delal le zvok. Vse sem še enkrat pregledal in iskal
težavo, da bi jo odpravil. Po nekem srečnem naključju namenoma nisem upošteval barv za
zvok in sliko ter tako na primer povezal sliko z zvokom (rumena v bel vtič),
leva stran zvoka v sliko (rdečo v rumen vtič)… in je začelo delovati.
Potrpežljivost
Rdeča nit projekta pa je potrpežljivost. Iskanje
videorekorderja in vzpostavitev zna biti dolgotrajen proces, prav tako pa tudi
presnemavanje kaset. Kasete, ki ste jih sami posneli, trajajo okoli tri ure.
Vsako kaseto je potrebno predvajati od začetka do konca. Če imate samo kaseto
ali dve, se vam ne splača tega početi doma.
Spomin in čas, ki je zajet na kasetah so imeli pri
meni večjo težo, kot katerikoli postopek tega projekta,
zato potrpežljivost ni predstavljala muke.
*Na tem mestu lahko še omenim; če imate veliko količino videokaset, potrebujete tudi zadostno količino prostora na trdem disku, saj znaša 60 minut posnetka na videokaseti okoli en giga prostora (odvisno v kakšen formatu boste presnemavali videokasete).
Vsiguruji pa
mi lahko pomagate še pri zadnjem problemu, ki ga nisem uspel rešiti:
Ugotovil sem, da snemanje kaset lahko poteka v
različnih hitrostih, zato mi na eni kaseti nekateri posnetki delujejo v normalni
hitrosti, nekateri pa prehitevajo. Kako rešiti to težavo?
Tisti, ki ima odgovor na to vprašanje, naj ga zapiše v
komentar in bo prispeval k popolni izpeljavi projekta.
Še izračun:
17€ nedelujoč videorekorder
cca 9€ EasyCap
40€ delujoč videorekorder
cca 10€ scart priključek
Skupni znesek je bil na koncu okoli 76€, kar sesliši precej bolje od zgoraj navedenih 500€.
Podstavki iz plute z geometrijskim vzorcem, katerih izdelava je hitra in enostavna, so zelo zabavni, saj lahko z njimi ustvarjamo vedno nove oblike in vzorce. So kot preproste sestavljanke, ki jih lahko uporabimo posamično za kozarce ali pa jih zložimo skupaj in jih uporabimo kot podstavek za vročo posodo, vrč ali rože.
Živahne barve na podstavkih popestrijo vsako mizo, predvsem ko več podstavkov zložimo skupaj, če pa zraven postrežemo še vodo s sadjem, na mizi niti ne potrebujemo druge dekoracije. Voda s sadjem, skupaj z ledom, je odlična popestritev poletnih piknikov, sama pa si jo pripravim tudi takrat, ko se naveličam navadne vode. Recept za pripravo sadne vode je vedno drugačen, saj je odvisen od vrst sadja, ki jih imam v hladilniku.
Za izdelovo podstavkov potrebujemo:
- pluto (bolje je, če je debelejša),
- akrilne barve (ali barvne spreje) in
- washi tape (ali ličarski trak).
Ker sem kupila v Kiku (za 1 eur) že izrezane okrogle podstavke iz plute, z izrezovanjem nisem imela veliko dela. S pomočjo šestila in geo trikotnika sem začrtala šestkotnike, jih izrezala, potem pa del podstavka prelepila tako, da sem lahko pobarvala prvi "romb". Uporabila sem akrilne barve, ki sem jih imela doma, s čopičem nanesla en sloj, počakala, da se je barva posušila, odlepila lepilni trak in ponovila postopek še z drugo barvo. Idejo za izdelavo podstavkov sem našla na blogu Sugar & Cloth, kjer je mogoče najti tudi slikovni prikaz izdelave podstavkov.
Za sadno vodo potrebujemo:
- sezonsko sadje (npr. breskve, jagode, borovnice, maline, kumare...)
- nekaj vejic sveže mete ali melise
- limono/limeto/pomarančo
- (po želji) sirup (npr. bezgov, metin...)
- led
Sadje operemo in narežemo na večje koščke. Če uporabimo citruse, jih olupimo, razen če je lupina užitna (če so bio). Če želimo, lahko iztisnemo sok pomaranče (za bolj sladek okus) ali limone/limete (za bolj osvežilen okus). Vejice mete ali melise operemo in jih oskubimo. Vse skupaj damo v vrč, ki ga napolnimo z vodo. Dodamo lahko še sirup (za bolj zdravo različico napitka ga izpustimo) in vrč postavimo v hladilnik za uro ali dve. V vrč dodamo led in postrežemo. Nekaj idej, kako kombinirati okuse najdete na: She uncovered in Super skinny me.
