Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje. (Kitajski pregovor)
Ekipa Retrospektive je v Novem mestu prisluhnila Janini zgodbi. Pričela se je oktobra 2008, s prostovoljstvom v organizaciji Edirisa, v Ugandi, kjer je kot prostovoljka 9 mesecev sodelovala pri različnih projektih, ob jezeru Bunyonyi. Lotevala se je (in se še vedno) efektivno samozadostnih projektov, torej projektov, ki so dolgoročni in pozitivni v smislu danih priložnosti, katerih cilj je ljudi naučiti veščin, s katerimi si lahko sami pomagajo, saj je najučinkovitejša pomoč tista, ki prinaša dolgoročne rezultate. Ob jezeru Bunyonyi je voluntirala v dveh šolah, vodila kreativne delavnice za otroke... Razredi so prepolni, kar je velik problem (več kot 100 učencev na učitelja). V Tanzaniji je vodila svoj humanitarni projekt v eni od sirotišnic.
Jana je obiskala Masaje, ki so zaradi svojega nomadskega načina življenja obravnavani kot drugorazredni državljani. Vlada jih sili, da ta način življenja opustijo. Spoznala je gospo Anno, ki ji je pomagala pri zbiranju denarnih sredstev za dokončanje gradnje šole in internata.
V Ugandi je spoznala v kako težkem položaju je pleme Pigmejcev, ki je živelo v brezupnem položaju. Živeli so kot lovci in nabiralci; nomadi, v gozdovih, vendar so bili s svojega domačega ozemlja pregnani s strani vlade. Ta je njihovo celotno ozemlje razglasila za naravni rezervat, kjer bivajo gorile, ki jih obiskujejo turisti in svoj ogled dobro plačajo. Pleme Pigmejcev je bilo pregnano na bližnji hrib, v gozd pa niso smeli, saj bi bili aretirani. Posledice spremenjenega načina življenja so čutili tudi otroci, ki so bili podhranjeni in so zaradi pomanjkanja beljakovin zbolevali. Z Janino pomočjo so začeli graditi kokošnjake, zgradili so jih za 100 kokoši, tako da lahko vsak otrok dobi eno jajce na dan. Kupila je tudi seme krompirja in fižola, ki so ga posadili in s tem nahranili Pigmejce.
V mestu Kitanga je pomagala centru za otroke s posebnimi potrebami, kjer je zbrala in podarila denar za vgradnjo okoli 100 stekel v okenske okvirje njihovih prostorov. Otroci so spali na tleh, na tankih žimnicah, brez stekel, v mrazu in izpostavljeni komarjem ter posledično malariji. Za otroke s posebnimi potrebami je namreč slabo poskrbljeno. Teh otrok lastne družine ne sprejemajo kot svoje in se jih sramujejo zaradi njihovih prizadetosti.
Od avgusta 2011 Jana živi v Malawiju, ki je zelo revna, a hkrati varna dežela. Ustanovila je društvo ELA in začela z gradnjo izobraževalnega centra za otroke z učnimi težavami ter s posebnimi potrebami v vasi Mazembe. Center bo namenjen otrokom s posebnimi potrebami in učnimi težavami ter predšolskim, šolskim in srednješolskim otrokom. Vodili bodo delavnice za opismenjevanje, računalniško pismenost, jih učili o zdravju, higieni in pridelavi hrane. Center še ni dokončan, kot vidite na spodnji fotografiji:
Poleg tega pa že eno leto omogoča 342 otrokom, da prihajajo v šolo, kjer niso lačni, saj dobijo jutranji obrok kaše. Brez tega obroka namreč ne bi šlo, saj otroci sicer niso jedli vse do popoldanskih ur, ko so se vrnili iz šole. Sedaj jih jutranji obrok privabi v šolo, siti pa lažje spremljajo pouk.
Objavi Komentar
Objavite komentar