SLADKOR IN OGLJIKOVI HIDRATI - II. DEL

Nadaljevanje iz: Sladkor in ogljikovi hidrati - I. del

Zadnjič smo govorili o sladkorjih in ogljikovih hidratih. Povedali smo, da so ogljikovi hidrati v obliki sladkorjev ali pa škroba, pri čemer je škrob daljša veriga sladkornih molekul, zato telo ne razlikuje med sladkorjem in škrobom in tudi škrob prepozna kot sladkorje. Večino ogljikovih hidratov namreč sestavlja polovica glukoze in polovica fruktoze - glukozo porabijo celice za energijo, fruktoza pa mora narediti še dodatno pot do jeter, kjer se pretvori v glukozo ali maščobe. Povedali smo tudi, da je glukoza pomembna za življenje, vendar pa moramo upoštevati, da je ne rabimo v tako velikih količinah, kot jo ponavadi vnašamo v telo, saj so velike količine sladkorja lahko razlog za srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen, debelost in druge bolezni. Danes pa bomo povedali več o tem, kaj se zgodi kadar pojemo več sladkorja, kot ga telo potrebuje.

Visok krvni sladkor telo uravnava z inzulinom, ki ga proizvaja slinavka. Inzulin glukozo pospravi v celice, da raven glukoze v krvi hitro zniža. Če je raven glukoze previsoka, pa jo pospravi še v jetra, kjer se pretvori v maščobne zaloge in glikogen. Če imate kronično visoko raven sladkorja v krvi, se začnejo vnetni procesi, zaradi katerih postanejo celice rezistenčne na inzulin, slinavka zato začne proizvajati še več inzulina in to lahko vodi v sladkorno bolezen. Ob pretvorbi, ki poteka v jetrih, le-te pretvorijo presežke sladkorja (glukoze ali fruktoze) v glikogen ali v maščobne zaloge. Presežek glukoze telo skladišči v obliki glikogena v jetrih in mišicah, podobno kot rastline skladiščijo škrob. Glikogen je torej "za rezervo", kadar telo hitro potrebuje glukozo, jo lahko pridobi iz glikogena. 

Če imate pogosto visoko raven sladkorja v krvi, potem je velika možnost, da pride do glikacije in do končnih produktov, imenovanih AGE (Advanced Glycation End Products). Proces glikacije je vezava molekul sladkorja (najpogosteje fruktoze) na beljakovinske ali maščobne molekule (enostavno povedano: vezava sladkorja na beljakovine ali maščobe), ki tvorijo končne produkte - AGE. Beljakovine (pravzaprav amino kisline, ki so osnovni gradniki beljakovin), imajo v telesu pomembne funkcije (izgradnja in obnova mišičnega tkiva in celic, rast las, nohtov, kože, izgradnja hormonov in encimov...) in če se sladkor veže na beljakovine, potem svoje pomembne funkcije ne morejo opravljati, ker jih sladkor uniči, "pokvari". Prisotnost AGE molekul v telesu je sicer običajna, problem je, ko jih je v telesu preveč. Da se presežku AGE izogemo, je najbolje omejiti vnos ogljikovih hidratov, predvsem fruktoze. 

Sladkor povzroča tudi oksidativne poškodbe (kot posledica oksidativnega stresa), kar vodi do poškodb tkiv in je lahko vzrok povečanih vnetij v telesu. Ker gre glukoza tudi v maščobne celice, se v celici začnejo vnetni procesi. Oksidativna škoda pa pomeni tudi hitrejše staranje, zato sladkor pogosto omenjajo kot krivca za staranje kože, ki je tudi posledica glikacije. Če jeste veliko ogljikovih hidratov, nastajajo toksični stranski produkti, ki prispevajo k oksidativnemu stresu, vnetjem, poškodbam tkiv in boleznim. Prav tako ni priporočljivo, da preveč zapečete hrano (npr. meso) ali kuhate in pečete z maščobami kot npr. olivnim oljem. Molekule, ki nastanejo ob segrevanju olja, namreč lahko povzročijo oksidativno škodo in vnetja, kar pripomore k hitrejšemu staranju. 

Poudariti pa moramo, da je pomembno, koliko sladkorja količinsko pojemo (pri čemer sedaj že veste, da z besedo "sladkor" niso mišljene samo sladkarije in beli sladkor). Če vam nekdo priporoča, da pojejte 30 banan na dan, vam ne bo treba dolgo razmišljati, ali bi to priporočilo upoštevali.  Če ste zdravi, če je telo zmožno uravnavati količino sladkorja v krvi, potem vam ne bo treba zelo paziti. Vendar pa ni nujno, da bo vaše telo vedno zmožno uravnavanja sladkorja. Če vsakodnevno uživate sladkarije, škrobnate jedi in veliko fruktoze, slej ko prej pride do inzulinske rezistence. Sistem, ki bi moral krvni sladkor regulirati, se okvari. Zato je veliko ljudi v mladosti suhih, s staranjem pa se jim pridružijo tudi odvečni kilogrami, kljub temu, da jedo manj kot so včasih in bolj pazijo na svojo prehrano. Če imate npr. prekomerno telesno težo ali pa (nosečnostno) sladkorno bolezen, boste morali biti bolj pazljivi, ne samo pri uživanju sladkarij, ampak tudi škrobnatih jedi in sadja. S tem, ko boste zmanjšali vnos sladkorja v telo, večino ogljikovih hidratov pa boste dobili z zelenjavo, boste razbremenili tudi jetra, ledvica in slinavko.

Priporočeno gradivo za podrobnejše informacije:

• oksidativni stres (v slovenščini): klik
• sladkorna bolezen in nosečnost (v slovenščini): klik
• Glikacija, AGE in oksidativni stres (v angleščini): klik
• How inflammation makes you fat and diabetic (and vice versa): klik

ROADTRIP: ANTIBES

Antibes je francosko obalno mestece, ki leži med Nico in Cannesom. In naša druga postojanka, kamor smo se odpravili iz Levanta. Po dobrih štirih urah vožnje po relativno ozki, ovinkasti avtocesti z neštetimi tuneli, smo prispeli v Antibes, kjer smo kampirali naslednje štiri dni. Antibes je namreč odlična izhodiščna točka za ogled Azurne obale.

Poleg tega pa so cene kampov ugodne (za 5 oseb, 2 šotora, avto in elektriko smo plačali 47 eurov na noč). Kamp Du Pylone je mestece v malem; kamp je velik, ima svojo trgovino, pekarno, bazen, večino prostora sicer zavzemajo počitniške hiške, tisti, ki šotorijo pa dobijo svojo parcelo in parkirišče za avto. 

S kampom smo bili zadovoljni, morda nam puncam le sanitarije niso bile najbolj všeč (francoska stranišča:)), smo pa bili pozitivno presenečeni nad prijaznostjo tamkajšnjih zaposlenih. 

Šotore smo sicer postavili le za silo, saj klinov nikakor nismo mogli spraviti v zemljo. Frustracijo smo šli hladiti v morje, pa smo ugotovili, da je v vodi veliko meduz, tako da se nam tudi to ni najbolj posrečilo. Pa kljub temu ni bilo razlogov za slabo voljo, saj so bili pred nami štirje dnevi polni dogodivščin in novih doživetij.

Po neuspešnem postavljanju šotorov in neuspešnem kopanju v morju smo se še neuspešno odpravili proti Nici:). Na cestah je bila takšna gneča, da smo se nekaj kilometrov izven Antibesa obrnili in spremenili našo destinacijo in se odpravili v center mesta Antibes. 

Ko prispeš v center mesta, ti najprej padeta v oči mestno obzidje in pa pristanišče s prestižnimi jahtami. Pristanišče Vauban je največje evropsko pristanišče za jahte, kjer sta doma blišč in luksuz. 

Pristanišče so sicer uporabljali že pred rimskimi časi, mesto pa je pred vdori varovalo obzidje. Mestno obzidje še vedno stoji, sprehod po obzidju, kjer je včasih stala mestna straža, pa omogoča čudovit razgled na prostrano morje, na koncu obzidja pa te pričaka ogromna skulptura imenovana "Nomad", ki je narejena iz črk in jo je leta 2010 ustvaril španec Jaume Plensa.

Znotraj obzidja pa se skriva staro, tipično obmorsko mestece z ozkimi uličicami, majhnimi trgovinami in provansalsko tržnico. V poletnih mesecih je preplavljeno s turisti, saj je Antibes s sosednjim Juan les pins priljubljeno turistično središče. 

Dan smo zaključili v retro okrepčevalnici Little rock Diner. Več fotografij na lomografiji: KLIK!

Na polotok Garoupe smo se še enkrat vrnili naslednje jutro, ko smo se odpravili na lov za najboljšo plažo. Polotok ima namreč čudovite peščene plaže, pa tudi divje plaže, ki so odmaknjene od vsega živžava in turistov. 

Na recepciji v kampu so nam svetovali, kam se odpraviti, če želimo najti kakšen prijeten kotiček, pa tudi to, kje zastonj parkirati. No, ko smo iskali parkirišče, smo se malo izgubili in tako smo se znašli v delu polotoka, kjer se nahajajo čudovite vile z velikimi vrtovi, dragimi avtomobili in premožnimi lastniki. Tako smo spet občutili blišč in luksuz in nekako se tam nismo počutili najbolj domače:).

Plažo smo našli, vendar je bilo tu meduz še več, zato smo se odpravili le na sprehod ob obali, ko pa je sonce začelo pripekati, smo se raje vrnili v senčko v kampu.

Popoldne nas je namreč čakal ogled MarineLanda, parka z orkami, delfini, severnimi medvedi in ostalimi eksotičnimi živalmi, v prihodnjih dneh pa še ogled vasice Eze, Monaka in pa Nice. To be continued...

MISEL DNEVA

N'toko blog: KLIK!

Paleo izziv: KAMPIRANJE IN POTOVANJA

Instantne juhe, testenine na 1001 način ali hrenovke za kosilo, za zajtrk pa kosmiči različnih vrst z mlekom ali pa svež kruh s salamo/pašteto/nutello... To so klasike kampiranja: nasitne, povsod dostopne , pa še preproste za pripravo. 

Paleo ni praktičen, priznam. Zato bi rada predstavila nekaj priporočil za vse, ki nameravate oditi na potovanje ali pa kampiranje. Pri kampiranju mislim bolj na tisto, "nomadsko", šotorenje s plinskim gorilnikom in ne kampiranje z avtodomom ali prikolico, kjer lahko jeste kot doma, saj imate na razpolago hladilnik, štedilnik, morda tudi žar...

Kadar greste šotoriti, ne pozabite na:

• hladilno torbo, ki se priključi na štrom (vanjo boste lahko dali predpripravljene jedi, zelenjavo in sadje, pa tudi pijačo)
• posodice za shranjevanje (da boste ostanke lahko shranili za kasneje)

• plastične vrečke za živila različnih velikosti (ko pakirate, ne pakirajte v posodice, te vzamejo preveč prostora, raje pakirajte v vrečke)

• plastični pribor 

• plastične globoke krožnike 

• plinski gorilnik

• pribor za kuhanje (posode, kuhalnice, noži...)

• žar za enkratno uporabo (lahko vzamete še alu folijo, v katero boste položili narezano meso z zelenjavo, vse začinili, zavili v folijo in spekli na žaru)

Kaj jesti:

• maščobe (dale vam bodo energijo, pa še dlje boste siti, če veste, da dlje časa ne boste jedli, jedem dodajte maščobe, ali pa, če boste čez dan odsotni, s sabo vzemite konzervo tunine v olivnem olju ali pa zjutraj pojejte košček kokosove masti oz. žlico kokosovega olja, lahko tudi masla)

• avokado

• tunino ali losos v oljčnem olju (kadar ste v večjem mestu, zavijte v McDonald's, naročite si veliko solato, brez preliva in vanjo zamešajte pretihotapljeno tunino, zraven boste dobili tudi vilico, pa še njihov wc lahko uporabite:))

• sadje (banane, jabolka, sezonsko sadje)

• zelenjavo (paprika, paradižnik, kumare, sezonska zelenjava, ki jo je možno jesti surovo)

• jajca (in slanino zraven, sicer pa boste jajca lahko uporabili za različne omlete, tortilje, palačinke, dodali k satarašu, skuhali v trdo ali pa jih spekli za hiter in nasiten obrok)

• sataraš (pripravite ga vnaprej, v kampu pa ga pogrejte in dodajte jajca, za še bolj nasiten obrok, ki bo vseboval tudi več maščob, pa vmešajte še konzervo tunine)

• trdo kuhana jajca (že pred potovanjem jih olupite)

• oreščke

• pršut

• mandljevo maslo

• Elanin kruh, bananin kruh ali mafine

• hrenovke, čevapčiče (brez glutena! popecite jih na žaru za enkratno uporabo)

• meso in ribe (kupujte ga sproti, da bo sveže, ker se pri poletnih temperaturah lahko hitro pokvari, specite na žaru za enkratno uporabo)

• kokosovo mleko (če vanj zamešate še avokado ali banano, bo to že kar nasiten obrok)

• lahko tudi: suho sadje (vendar vsebuje veliko sladkorja), različna semena (npr. bučna) 

Če greste šotoriti brez štedilnika in le z malim gorilnikom, so vaše možnosti omejene. Razlika je seveda tudi, ali greste v kamp, ki ima 3 supermarkete, za vogalom pa Mercator in ali boste v bližini šotora (in hrane, ki ste jo prinesli s sabo) ves dan ali pa samo zjutraj in zvečer, čez dan pa se boste potepali in raziskovali neznane kraje, zgolj z nahrbtnikom na ramah. Razlika pa je tudi, ali boste prepotovali vso Grčijo ali pa par dni preživeli v Poreču. V vsakem primeru vam priporočam, da si vsaj za prvi dan hrano vzamete s sabo. Posebno, če greste v oddaljene in neznane kraje (če greste vsako leto na morje v isti kraj, že poznate vse trgovine v okolici in njihovo ponudbo). Če potujete z letalom, si vzemite hrano vsaj za prvi dan, ker nikoli ne veste, kdaj boste dejansko prispeli na cilj. Ne naredite napake, kot sem jo jaz, ko sem vso hrano spakirala v prtljago, ki jo je treba oddati, v ročni prtljagi, pa nisem imela ničesar, saj je šlo za krajši, dvourni let. Nepričakovano je imelo letalo večurno zamudo, letališče pa je bilo majhno, brez trgovinic, kjer bi bilo možno kaj kupiti. Hrano si vzemite s sabo tudi kadar (na vrhuncu turistične sezone) z avtom potujete v kraje, v katerega bi sicer prispeli v nekaj urah, če bi šlo vse tako kot mora. Vendar pa se tako potovanje lahko hitro zavleče (prometne nesreče na večih odsekih, zastoji pred mejo in cestninskimi postajami, vremenske neprilike - močni nalivi ali toča, dolgo čakanje na trajekt...) in pričakovan čas potovanja se lahko podvoji ali celo potroji. Če pogosteje potujete, se vam je to gotovo že pripetilo. In ko obtičite v zastoju na avtocesti, premikate pa se s hitrostjo 5 km/h, vam tudi razmišljanje: "bom že nekje kupil" ne pomaga (tako si namreč dostikrat mislimo, da bomo že kupili, saj so trgovine povsod, vendar pa ponavadi ne obtičimo pred trgovino:)). Primer: ko sem pogosto potovala z vlakom na relaciji Ljubljana - Novo mesto, sem šla zvečer na vlak v smeri Novega mesta in že v Škofljici smo se ustavili zaradi tehničnih težav (v bistvu zaradi samomorilca). Tako smo na istem mestu čakali več ur, brez hrane in brez vode, vlaka ni bilo dovoljeno zapustiti, pred nami pa je bila še debela ura vožnje, ampak najprej smo se morali sploh premakniti, kar pa je dolgo trajalo. (Včasih ste že prej lačni, še preden nekam greste, pa ne jeste, ker veste, da vas na cilju čaka kosilo in ker prispete precej kasneje, ste sestradani). Vlaki so sicer razmeroma zanesljivi, vendar pa kadar gre kaj narobe, je velika verjetnost, da ste sredi ničesar in da nekoga čakate, da bo rešil situacijo, vendar ker ste sredi ničesar, dolgo traja, da pride do vas. Tak je bil tudi primer, ko smo sredi najhujše zime in visokega snega obtičali dobesedno sredi ničesar, na prej omenjeni relaciji, ker je motor vlaka zamrznil (vsaj tako so nam rekli). Ali pa primer, ko je prišlo do izpada elektrike in smo morali sredi hude nevihte (spet sredi ničesar) čakati na elektriko, kar se je zgodilo večkrat, preden smo, z veliko zamudo, končno prispeli na cilj.

Kadar kampirate in točno veste, v kateri kamp greste, se lahko zgodi, da bo tisti kamp že zaseden ali pa za vas ne bodo imeli primernega mesta, tako si boste morali ogledati več kampov, preden boste našli ustreznega. Morda bo kdo pripomnil, da ni nič takega, če nekaj ur ne jeste. Večurno postenje vam resda ne bo pustilo hujših posledic, vendar pa je dobro poskrbeti vsaj za vodo, da ne boste dehidrirani. Spomnim se, kako smo ves dan čakali na trajekt (zaradi gneče) brez hrane, brez možnosti nakupa česarkoli in če ne drugega, je to zelo izčrpavajoče. Res vam postenje ne bo pustilo hujših posledic, se boste pa slabo počutili, pri meni se pojavi glavobol in posledično sem tečna:) Na dopust greste, da si boste odpočili, si napolnili baterije, ne pa da boste prišli domov izčrpani. Če ste izčrpani, pa vaš imunski sistem ni zadostni močan, v kombinaciji z neprespanimi nočmi in sestradanostjo je to krasen recept, da zbolite. (Govorim o celodnevnih potovanjih, npr. ko odrinete zgodaj zjutraj, prispete pa zvečer). Če ste vi tisti, ki vozite, izčrpanost gotovo ne bo prispevala k varni vožnji.

Kadar greste na daljše potovanje, brez možnosti, da s sabo vzamete ustrezno hrano, je težko. Če pa ste hkrati še na 21 day sugar detoxu, pa vse skupaj izgleda še bolj nemogoče. Celo tako zelo, da pomislite, da bi bilo za čas potovanja najenostavneje vse skupaj potisniti na stranski tir in jesti tako, kot vsi ostali. Res je. To je najbolj praktično. Če ste popolnoma zdravi, vam kakšen teden konvencionalne prehrane verjetno ne bo pustil usodnih posledic. Morda vas bo tak teden celo opomnil, zakaj ste se odločili za nov način prehranjevanja in vas motiviral, da se spet vrnete na ustaljeno pot. Če pa veste, da se morate, zaradi vašega zdravja, nujno izogibati glutena, laktoze, sladkorja... se jim morate izogniti. V sili si skuhajte brezglutenske špagete, pojejte sir brez laktoze; zavrnite pa ponujene Skittlese in jih nadomestite s kosom sadja (ali brezglutenskimi piškoti, če bi se radi pocrkljali). Sicer vam vedno preostane možnost, da enostavno jeste zunaj, v restavracijah. Vendar pa se morate tudi v tem primeru pripraviti in se naučiti vsaj osnovnih besed v tujem jeziku, da boste lahko hrano naročili. Torej; najpomembnejša je predpriprava, pa če je to kuhanje obrokov dan pred odhodom ali pa sposoja slovarja v knjižnici:)

LOMO FOTOGRAFIJE #14 - LITTLE ROCK DINER

Na našem roadtripu smo v Antibesu našli nostalgičen diner Little Rock Diner. Tako smo se z retro pohištvom, jukeboxom, hamburgerji in milkshaki vrnili v čas Elvisa Presleya in Marilyn Monroe, v petdeseta leta. Nam je bila celotna izkušnja kar fascinantna in bi se z veseljem še kdaj ustavili v kakšnem takem lokalu (namig mladim slovenskim gostincem;)). Da ne bomo dolgovezili, pa raje prepustimo glavno besedo fotografijam.

Lomo forografije iz prvega dne potovanja <-- Klik!

Werra, Kodak 200

ZAJTRK Z DVOJINO

"Dva jezika. Dve noči. Ena skrivnost."

Val 202 je poslušalce v preteklih dneh preko radijskih valov povabil na ogled filma Dvojina. Vsem, ki smo bili dovolj hitri, da smo si zagotovili brezplačne vstopnice, so tako v Kinodvoru danes najprej pripravili zajtrk, poslastica dneva pa je bil ogled Dvojine, ki je drugi celovečerni film Nejca Gazvode. Takih dogodkov se radi udeležimo, ker je ponavadi vzdušje bolj intimno kot v velikih kinodvoranah, publika pa bolj hvaležna.

Film nam je bil všeč, saj nam je tematsko blizu. Kot v filmu, se tudi nam zdi, da naša generacija (oziroma del naše generacije) teži k intenzivnemu iskanju sreče v vseh življenjskih aspektih (služba, družina, dom, ljubezen) in če jim to ne uspe, pusti službo, zapusti dom in išče srečo drugje (duhovnost, tujina, vegetarijanstvo) ali pa o tem vsaj sanja. Mlada generacija upa, da bo presegla generacijo svojih staršev, ki se je že vdala v usodo. 

Tako tudi glavni junakinji iščeta srečo, boljše življenje, nov začetek, želita pustiti vso nesrečo za sabo in pobegniti (od problemov). Film je zgrajen na nasprotjih: sreča / nesreča, upanje / vdanost, tišina / kričanje, mir / nemir, meso / vegetarijanstvo:). 
Čeprav je tematika filma bolj resna, so humorni vložki prijetna popestritev, še posebej pa jih bo cenila slovenska publika, ki jih bo tudi najbolje razumela. Film je umeščen v našo prestolnico in Ljubljano prikaže kot prijetno, malo, a prostorno mesto, saj je veliko prizorov posnetih ponoči.
Odnos med glavnima igralkama je zaradi miru, tišine in spokojnosti nočnih ulic, ko ni motečih dejavnikov, bolj postavljen v ospredje in tako lepo prikaže takojšnje ujemanje in medsebojno energijo med dvema neznankama, ki je večja in pomembnejša od spola, pa tudi jezikovnih in kulturnih razlik. Poleg tega se dotakne tudi iskrenega in nesebičnega prijateljstva in odnosov v družini, skozi katere bolj spoznamo glavni osebi.
Gazvoda se, podobno kot v Izletu, ne osredotoča toliko na dogajanje, na zgodbo, ampak bolj na karakterje in njihove demone, za katere si vzame več časa, se jim posveti in jih razvije, zato je tudi osrednjih oseb v filmu manj. Tino je odlično odigrala Nina Rakovec, danska igralka Mia Jexen simpatično Iben, Jure Henigman pa prijatelja Matica. 
Kamera je ves čas v gibanju in tako gledalcu daje občutek, da je zraven, da je tudi sam v filmu, kot opazovalec dogajanja. Večkrat se v filmu pojavi pesem danske skupine Monkey cup dress - Cold Heart (klik na spodnji video), ki lepo poveže celotno pripoved.

Film pa na koncu ne ponudi nauka, ampak samo slika našo realnost, utesnjenost mladih odraslih v slovenski družbi in tako gledalcu prepusti, da si ga, glede na videno, ustvari sam.

Dvojino si lahko od 22.8. ogledate tudi v slovenskih kinematografih.

Intervju z Nejcem Gazvodo (Ne)obvezno v nedeljo: KLIK!

21 dni brez sladkorja: DRUGI TEDEN

2. teden detoxa sem prve dni preživela na hrvaški obali, kamor smo šli kampirat. Kot da ni že dovolj kampirati in biti paleo, sem morala jedilnik prilagoditi še sugar detoxu. Jedilnik je izgledal tako:

	zajtrk	malica	kosilo	večerja
1	Piščančje stegno z zelenjavo	/	Isto kot zajtrk, frape	sataraš
2	Vratovina, paradižnik	Pečen pršut,avokado	Sataraš,banana	Pečen pršut,kuhana  jajca
3	Slanina, jajca, jabolko	/	Piščanec, paradižnik	banana , pistacije
4	Vratovina, paradižnik	pistacije	Sataraš, hrenovke, banana	Čevapčiči, paradižnik
5	Čevapčiči, paprika	jabolko	McDonalds solata s tunino	Piščančje stegno s kuhano zelenjavo in solato, frape
6	Pečena jajca z ocvirki, avokado	/	Pečena svinjina, kuhana zelenjava in frape	Ostanki zelenjave od kosila z jajcem
7	Tunina solata (tunina z avokadom in limoninim sokom)	/	Goveja juha, govedina, kuhana zelenjava, frape	Solata s svežim zeljem, korenčkom in majonezo

Ker sem hrano prinesla s sabo, mi ni bilo treba veliko časa posvetiti pripravi jedi. Problem mi je povzročala predvsem vožnja, saj smo na cilj prispeli z nekajurno zamudo (ko smo šli tja in ko smo šli nazaj). Na poti nazaj smo se zato ustavili v McDonaldsu, kjer sem si naročila solato (brez preliva), s sabo sem prinesla konzervo tunine v olivnem olju, ki sem jo dodala solati in tako je bilo lažje potovati naprej. Pogrešala sem frapeje, zato sem včasih pojedla jabolko in banano (po programu naj bi samo eno ali drugo), prvi dan pa sem, zaradi glavobola, pojedla tudi kakšno banano več, ker se mi je zdelo, da mi primanjkuje ogljikovih hidratov (in res se je počutje kmalu izboljšalo). Uspešno sem se odrekla sladoledu in ostalim morskim dobrotam. Ker od šotora do plaže ni bilo daleč, hrane (z izjemo kakšne banane) s sabo na plažo nisem nosila. Pogrešala sem sadje, zdelo se mi je, da ga vsi okoli mene jedo:) Na plaži so jedli lubenice, nektarine... Vse kar v vročini paše. 

Kljub zahtevnosti sugar detoxa, v smislu zagotavljanja primerne hrane (ni lažjega kot se zjutraj zbuditi, oditi v pekarno, ki je 5 m oddaljena in pojesti bageto s poljubnim namazom), pa je tako prehranjevanje hkrati tudi zelo enostavno. Če sem imela ponavadi na dopustu težave, ker se mi je zdelo, da sem pa le na dopustu in si lahko privoščim, je bilo tokrat veliko preprosteje. Izbira je bila zelo omejena, zato mi o hrani sploh ni bilo treba veliko razmišljati.

ROADTRIP: LEVANTO IN CINQUE TERRE

Julija se je RetroSpektiva ekipa odpravila na petdnevni roadtrip. Potepali smo se po Levantu in nacionalnem parku Cinque Terre v Italiji, pot pa nadaljevali do Antibesa, kjer smo tri dni raziskovali Nico in okolico. Naše mini potovanje se je prehitro končalo, smo si pa ogledali veliko zanimivih in čudovitih krajev, spoznali fajn ljudi in predvsem uživali v svobodi (kot bi rekla ena od udeleženk:)) in brezskrbnosti.

Že marca smo se odločili, da se za nekaj dni odpeljemo proti Nici. Z avtom in brez vnaprejšnjih rezervacij. Cilj je bil tako izbran, odločiti smo se morali še za vmesne točke. Možnosti je namreč veliko: ustavili bi se lahko za kakšen dan v Benetkah, Veroni, na Gardskem jezeru ali pa v Pisi, Modeni, Parmi, Genovi.

Vendar smo v mislih imeli tudi morje in naravo, ne pa samo pohajkovanje po mestih v mesecu, ko vročina najbolj pripeka.  Tako smo se odločili za obisk obmorskih mest, da začutimo utrip mest Azurne obale in Ligurije.  In tako smo med iskanjem naleteli tudi na Cinque Terre (v prevodu pet dežel):  na idilične ribiške vasice, ki so pod Unesco zaščito. Fotografije so nas namreč popolnoma prevzele: pisane hiške postavljene v skalnat in hribovit teren ob morju ter popolnoma drug, nekoliko romantičen svet s čudovitimi sončnimi vzhodi in zahodi. Tako smo se odločili, da se na poti v Nico ustavimo za kakšen dan tudi na Ligurski obali. Odločili smo se, da prenočimo v kampu v Levantu in  nekoliko nam je žal, da nismo tam ostali kakšen dan več.

Levanto je majhno, vendar zelo prijetno, urejeno mestece na severnem koncu narodnega parka Cinque Terre. Z avtoceste se po ovinkasti, ozki in strmi cesti spustiš v mesto. Mestece je tako odmaknjeno od vse ostale civilizacije, je pa odlična izhodiščna točka za ogled vasi Cinque Terre, saj je z njimi povezan z železniško linijo. Do teh vasi je namreč skorajda nemogoče priti z avtom.

V Levantu je kar nekaj kampov, camping Aquadolce pa ima za razliko od ostalih tudi odlično lego, saj se nahaja v centru mesta. Na srečo smo v kampu dobili mesto za dva šotora, saj so bili skorajda popolnoma zasedeni. Kamp je majhen, lepo urejen in zelo naraven, z izjemo cene in stalnega zvonenja cerkvenega zvonika  pa eden najbolj prijetnih kampov, ki sem jih kdaj obiskala. V nekaj minutah hoje pa si tudi na peščeni plaži, ki pa je skorajda v celoti privatna in zato plačljiva, prekrita z ležalniki in senčniki. No, mi smo se zadrževali na nekaj tistih kvadratov, kjer dežnikov ni bilo. Voda je bila odlična in se je po dolgi vožnji še kako prilegla. Na plažo smo se odpravili prvo možno minuto, saj je bila ohladitev v morju vse, na kar smo mislili, medtem ko smo postavljali šotore. S plaže pa takoj na vlak, proti vasem Cinque Terre.

Ogled vasic se nam je nekoliko ponesrečil, tako da smo videli le prvi dve: Monterosso el Mare in Vernazzo. Ker si nismo dobro ogledali voznega reda vlakov, smo spregledali, da vlak med pol osmo in pol deseto uro zvečer ne ustavi v Vernazzi, Cornigliji in Manaroli, z izjemo pol devete, ko vozi v smeri proti Levantu. Odločili smo se, da se tako usedemo na vlak za Levanto, izstopimo v Monterossu, se presedemo na vlak proti La Spezii in si ogledamo vsaj Riomaggiore, zadnjo izmed vasic Cinque Terre. No, tudi ta načrt je splaval po vodi, ker je imel vlak dobrih petnajst minut zamude, kar ni tam nič nenavadnega. 

Monterosso je, če potuješ iz Levanta, prva izmed Cinque Terre vasic. Je tudi največja in verjetno najbolj turistična vasica. Ko izstopiš iz vlaka najprej opaziš dolgo peščeno plažo, prekrito seveda s senčniki in ležalniki in ogromno ljudi, ki se sprehajajo v smeri obzidja in tunela. No, ker nismo vedeli, v katero smer iti, smo samo sledili množici in našli osrednji del mesta. Po pravici povedano smo bili kar malo razočarani, saj nismo videli ničesar fascinantnega. Tako da smo se kmalu obrnili in odšli proti železniški postaji, saj je turistični vodič obljubljal, da je druga izmed vasic, Vernazza, najlepša, ker je bila v preteklosti najbogatejša.

In vodič je imel prav. To je bilo tisto, kar nas je na fotografijah tako pritegnilo in kar smo pogrešali v Monterossu. Ozke in strme uličice, v skale uklesane hiške vseh barv, okoli nas pa morje. Nek popolnoma drug svet. 

Odločili smo se, da se bomo tu zadržali dlje, saj da se nam nikamor ne mudi (kako smo se motili:)), si privoščili kakšno pivo in sladoled, ter počakali na sončni zahod. 

Odpravili smo se tudi na stolp, ki ponuja odličen razgled. Po tristo prehojenih stopnicah smo končno prišli do stolpa, vendar so ga že zapirali. Skorajda smo se že obrnili in se jezni odpravili nazaj, pa se nas je uslužbenka usmilila in nam dovolila, da smo za minutko odšli gor in naredili nekaj fotografij.

Tako smo ugotovili, da se proti večeru vasic ne splača obiskati, ne le zaradi vlakov, ampak tudi zato, ker se ob šestih popoldne vse začne zapirati. Tako so nas tudi v trgovini najprej neprijazno odslovili, ker zapirajo in se potem premislili in nas spustili noter, čeprav smo morali nahrbtnike pustiti zunaj.

Pa nam kljub temu niso mogli pokvariti dobrega razpoloženja in pokvariti vtisa, saj je vasica preprosto čudovita.

Kot omenjeno se je naš ogled petih dežel v Vernazzi (prezgodaj) zaključil, saj smo naslednji dan potovanje nadaljevali proti Franciji. Imamo pa sedaj vsaj razlog, da se še kdaj vrnemo v Levanto in dokončamo naš ogled:).

  
Oglejte si še lomo fotografije iz Levanta, Monterossa in Vernazze, ki jih je posnel Miha: KLIK!

SLADKORJI IN OGLJIKOVI HIDRATI - I. DEL

Današnji prispevek je namenjen vsem nam, ki smo že malo pozabili, kaj smo se učili o sladkorjih pri kemiji in biologiji:
Pri besedi sladkor ponavadi najprej pomislim na beli sladkor, ki ga dodajamo v čaj in kavo. Pa tudi na to, kako pogosto ga najdem med sestavinami, praktično katerekoli procesirane jedi, gre za t.i. "skrite sladkorje". Hrenovke, instant juhe in omake, solatni prelivi... ponavadi vsebujejo sladkor, če že ne glutena. Če ste pozorni na sestavine jedi, ki jih kupujete, začenjate sumiti, da je sladkor kar povsod:) Vendar pa sladkor ni samo beli sladkor, saj je tudi naravno prisoten v sadju, mlečnih izdelkih... 

Sladkorji so sestavljeni iz večih komponent. Oblika sladkorja je odvisna od tega, ali gre za "enojni " ali "dvojni" sladkor (ki je sestavljen iz dveh "enojnih" sladkorjev) ali večih. To je pomembno zato, ker naše telo različno presnavlja manj oz. bolj kompleksne sladkorje. Vsako živilo, ki vsebuje nekaj ogljikovih hidratov, vsebuje tudi sladkor (npr. krompir vsebuje sladkor v obliki glukoze). Gotovo ste že slišali za enostavne ogljikove hidrate (hidrati iz enostavnih sladkorjev, monosaharidi) in kompleksne oz. sestavljene (hidrati sestavljenih iz večih verig enostavnih sladkorjev, polisaharidi). 

Med enostavne ogljikove hidrate uvrščamo na primer namizni sladkor, glukozo, fruktozo, mlečni sladkor, med sestavljene pa spadajo škrobni ogljikovi hidrati (jedi iz moke, riž, krompir) in vlaknasti ogljikovi hidrati (večina zelenjave). Besedo "škrob" velikokrat slišite - gre za ogljikove hidrate. Kadar jeste enostavne ogljikove hidrate, lahko vaše telo takoj porabi njihovo energijo, če pa jeste kompleksne, pa jih mora telo najprej razgraditi (v enostavne), kar pa nekaj časa traja in energije ne dobite (čutite) takoj.

Kot ste verjetno že zasledili se poudarja pomen kompleksnih ogljikovih hidratov, vendar pa imejte v mislih, da ne glede na kompleksnost, je osnovni gradnik še vedno sladkor. Torej ne glede na to, ali jeste riž, testenine ali jedi iz moke, jih telo vidi in smatra kot sladkorje. Glavne tri oblike ogljikovih hidratov so namreč glukoza, fruktoza - sadni sladkor in vlaknine (te so za nas neprebavljive, vendar so potrebne za črevesne bakterije in torej pomembne za našo prebavo). Osredotočimo se na glukozo in fruktozo, ki telesu dajete energijo ("gorivo"). Glukoza gre lahko neposredno v mišice, poskrbi da imajo možgani energijo in gre do ostalih celic, mnoga naša tkiva brez nje ne morejo. Preostanek se shrani v obliki glikogena za energijo, ki bo potrebna v prihodnje. Fruktoza pa mora iti najprej do jeter, kjer se predela v maščobe ali pa v glukozo. Zaradi takega načina prebave ima več ljudi s fruktozo težave (fruktozna intoleranca). Zato pazite, da telesa (in s tem jeter) ne obremenjujete preveč s fruktozo, ker lahko to tudi preprečuje proizvodnjo leptina  in vodi v leptinsko rezistenca (leptin je hormon,  ki vam pove, kdaj niste več lačni) in posledično vodi  v povišanje telesne teže. Seveda pa to velja tudi za glukozo, tudi ta lahko povzroči inzulinsko rezistenco, višanje telesne teže, vnetja in diabetes.

Čeprav smo rekli, da je glukoza oblika ogljikovih hidratov, pa to ne pomeni, da naše telo brez OH ne more, saj zna samo (iz beljakovin in maščob) izdelati ogljikove hidrate, ki jih potrebuje, ker ima mehanizme za telesno proizvodnjo sladkorja.

Pravijo, da vas sladkor lahko tudi zasvoji, center za užitek, ki je v možganih se s sladkarijami stimulira podobno kot z drogami in alkoholom. Če se vam zdi, da se morda preveč odvisni od sladkorjev (govorim o sadju in sladkarijah), če se vam zdi, da brez njega ne morete, je to morda pokazatelj, da se morate temu bolj posvetiti. Enostaven preizkus, ki vam bo to povedal je, da se mu za nekaj časa odpoveste, npr. za 21 dni. Šele ko ga boste iz prehrane morali izločiti, boste videli ali ga pogrešate in kako zelo vas mami:)

MISEL DNEVA

KLIK: Pearl Jam, I Am Mine

ROBBIE WILLIAMS, 13.8.2013, ZAGREB

Vir

"I'm a singer, I'm a songwriter and I'm a born entertainer." 

 Live at Knebworth

Robbieja Williamsa sem si že leta želela videti v živo. V bistvu že 10 let nazaj, ko sem v rokah prvič držala njegov koncertni CD Live at Knebworth, ki ga je v treh dneh obiskalo 375 tisoč ljudi. Ta album je tudi drugi na lestvici najbolje in najhitreje prodajanih live albumov v UK. Ironično so prvi na lestvici Take That, s koncertom iz leta 2009. 

Robbie Williams je rojen za na oder: pritegnejo te njegova karizma, čudovit glas, njegov humor, uživanje v glasbi, pristen stik z množico in nenazadnje njegove pesmi, ki so pop mojstrovine. Njegova pop persona na odru pa je precej drugačna od njegovih demonov, s katerimi se stalno spopada in o katerih piše v besedilih. Vedno je odkrito govoril o svojih težavah z depresijo, o tem, da je v življenju (bil) vedno nesrečen, nesamozavesten in samodestruktiven. In ker so pesmi tako avtobiografske, Robbie pravi, da je težko stopiti na oder noč za nočjo in peti o stvareh, ki najbolj bolijo in te občutke podoživljati.

Morda je sedaj, ko je poročen in ima hčerko, nekaj njegovih demonov izginilo, na kar nakazuje tudi nova plošča, ki ima, po Robbiejevih besedah, v sebi upanje. Z albumom Take The Crown se je Robbie želel vrniti v velikem slogu, narediti pop komade, primerne za stadione in jih na stadionih tudi izvajati. Tako se je po letu 2006 prvič odpravil na turnejo v želji, da nadaljuje tam, kjer je končal: z razprodanimi koncerti in navdušenim občinstvom. Sam namreč pravi, da ima še slabo leto, da uživa kot pop zvezdnik, saj meni, da si po štiridesetem letu samo še starec, ki na odru poje pesmi. 

V sklopu turneje se je prvič ustavil tudi v Zagrebu. Če ste zagrebški koncert morda zamudili, pa bo ta torek, 20.9., koncert Robbieja Williamsa v Talinu predvajan v živo v več kot 750 kino dvoranah po svetu, tudi v Sloveniji (klik!).

"It's wierd getting up night after night and singing about stuff that really really hurts." 

When Robbie met James

Vstopnice za koncert so bile kupljene že v marcu (takoj, ko so prišle v prodajo:)). Tako da se je že takrat začelo pričakovanje koncerta, predvsem zato, ker sem na Youtubu spremljala priprave na turnejo, ko pa sem si ogledala še setlisto za to turnejo, ki je res odlična in poslušala komade, sem na koncert že komaj čakala.

Mogoče bi bilo celo bolje, da prej ne bi vedela in videla ničesar o koncertu in bi vse skupaj delovalo bolj unikatno in spontano.

Na koncert sva šli s Špelo kar z avtom, saj od doma do Zagreba potrebujeva slabo uro. No ja, če v Zagrebu ravno takrat ni koncerta Robbieja Williamsa:). Stadion sva našli brez GPS-a (samo sledili sva avtom s slovensko registracijo:)), dobili parkirni prostor čisto zraven stadiona (in zanj odšteli 10 eur) in bili okoli šestih že na stadionu. Takrat je bilo v Zagrebu še sončno in prijetno toplo. Potem pa je zapihalo, nebo so prekrili oblaki, ohladilo se je in začelo je deževati. Tako sva nastop Ollyja Mursa spremljali pod streho, ko pa je okoli devete ure na oder stopil Robbie Williams, sva odmislili dež in se prepustili koncertu oziroma glasbenemu šovu.

"I have the energy, the want and the ambition  to go out and conquer the world again."

When Robbie met James

Koncept šova izvira iz naslovnice albuma Take The Crown, ki jo krasi Robbiejeva pozlačena glava oziroma njegov doprsni kip. Na podlagi 3D posnetkov, ki so bili narejeni za naslovnico, so potem izdelali velike konstrukcije Robbiejeve glave, ki so tekom koncerta prihajale na oder in poskrbele za šov. Zanimivo pa je, da kljub vsemu dogajanju na odru šov ne zasenči Robbieja Williamsa in je tako on še vedno večji kot vsi velikanski kipi. Res mi je bilo všeč, da Robbie sodeluje s publiko, spremlja njihovo reakcijo, se z ljudmi v prvih vrstah tudi pogovarja in ti da občutek enakovrednosti, kar je za velike koncerte prej izjema kot pravilo. 

"You stop being a popstar at 40 and start being an old man singing."

Morning TV interview

Me je pa nekoliko zmotilo dejstvo, da je Robbie pred zagrebških koncertom odigral že dvajset identičnih koncertov. Tako je tudi njegov pozdrav, njegov nagovor v hrvaščini, Beyonce ples, pesmi, skratka skorajda vse, že vnaprej pripravljeno in je že bilo izvedeno, zato ni veliko prostora za spontanost. 

Malo sem bila mogoče razočarana le nad komadi Millenium, Sexed up in Better man, ko je Robbie sam poprijel za akustično kitaro, saj se pri izvajanju komadov ni ravno potrudil. Na žalost so meni tako ljubi komadi zveneli nekoliko neprofesionalno, poleg tega pa so okoli mene ljudje tako glasno govorili, da so Robbieja preglasili. 

Sem pa zelo uživala v vseh ostalih pesmih, predvsem so me navdušili Monsoon, ki ga ni mogel pokvariti niti dež, Me and my Monkey, z odlično animacijo in pa seveda pesem Angels, pri kateri je več deset tisočglava množica na ves glas prepevala verze pesmi.  Nekaj posebnega je bilo tudi prepevanje pesmi Wonderwall od Oasis: verjetno kot posmeh Liamu Gallagheru, ki je junija v enem od intervjujev dejal, da bi moral njegov bend  Beady Eye razprodati stadion Etihad za 60 tisoč ljudi trikrat zaporedoma in ne nek debeluh, pri čemer je mislil na Robbieja ("We should be playing the Etihad three nights, not some fucking fat fucking idiot").

"I've made the most commercial, the most viable, the most stadium album I've ever made. I think it is bright, it is punchy, young. I think there is hope in this record."

When Robbie met James

Kar se mene tiče, bi v koncertu enako uživala tudi brez vsega šova, saj te njegove pesmi in njegova energija na odru prevzameta in poješ, plešeš, skačeš in uživaš ob vsakem komadu. Njegov bend je vrhunski in da celotni izkušnji piko na i. So pa tudi novi komadi super zveneli, stare in nove uspešnice pa so lepo prepletali. 

Tako je po mojem mnenju Robbieju uspelo pokazati vsem tistim, ki so dvomili, da bo še kdaj polnil stadione, da ga v zadnjih sedmih letih publika ni pozabila in še ima v sebi tisto magijo, karizmo, ki ga je izstrelila med najuspešnejše pop izvajalce zadnjih dvajsetih let. Kot pravi v pesmi Be a Boy na novem albumu: "They said it was leaving me, the magic was leaving me, but I don't think so".

Nekaj utrinkov s koncerta si lahko pogledate tudi v spodnjem videu: