PINK FLOYD/ROGER WATERS - THE WALL

Neverjetna zgodba, neverjetna animacija in ozvočenje, velik oder, spektakel, zid, neprestano dogajanje na odru... s temi besedami bi lahko na kratko opisali koncert Rogerja Watersa - The Wall, ki se je 23. julija 2013 zgodil v Splitu. 

Julij je bil  zelo zaseden mesec, zato nisem veliko razmišljal o koncertu.  Ponavadi si pred koncertom pogledam live posnetke izvajalca, tako da vem, kaj pričakovati. Sedaj pa sem šel na koncert brez pričakovanj, tudi koncepta koncerta nisem najbolje poznal. Pa me je koncert tako pozitivno presenetil, da moram to deliti tudi z vami:).

Sonce, super družba, mesto Split in za konec dneva koncert. Že ko smo hodili proti stadionu Poljud, smo začutili Pink Floyd vzdušje, saj so iz vseh strani prihajali feni, oblečeni v njihove majice, nekateri so celo s kitaro v roki prepevali pesmi iz albuma The Wall.

Tako je bilo v zraku čutiti veliko pozitivne energije, pričakovanje pa se je s prihodom na stadion začelo stopnjevati in komaj smo čakali koncert, ki se je začel z velikim bumom (dobesedno).

Koncert je že od samega začetka poln dogajanja in zdi se ti, da je vsak del koncerta vrhunec koncerta. Odlični zvočni efekti in animacija te popeljejo v svet The Walla, kjer je lepo, na momente zastrašujoče, zagotovo pa impresivno in nepopisljivo. Animacije so res odlične in kar ne moreš se načuditi vsemu, kar ti je prikazano, tako da večino koncerta stojiš z odprtimi usti in srkaš vse to dogajanje vase.

Všeč mi je bila tudi dinamika v glasbi: tako te nekatere pesmi odpeljejo v agresijo in potem v nežno pesem in ponovno v zastrašujoč svet in ponovno...  in vse to je tako lepo zapakirano, da hitro dojameš, zakaj je The Wall tako kulten album.

Zgodba oziroma album je verjetno eden najbolj domiselnih, unikatnih albumov v zgodovini glasbe. 

Govori o človeku z imenom Pink Floyd. Pink je bil otrok, ki je izgubil očeta v drugi svetovni vojni, vzgojen pa je bil pri preveč zaščitniški mami, ki je bila sicer zelo ljubezniva, je pa prenesla na svojega sina tudi veliko svojih fobij. Tako je Pink začel graditi duševen zid med njim in ostalim svetom in le v svojem svetu, ki je bil odtujen in čustveno prazen, je lahko znosno živel. Vsak incident, ki povzroča bolečino v Pinku, pomeni dodatno opeko v njegovem vedno višjem zidu (Pesem: Another Brick in The Wall). Opeke tako pomenijo odraščanje Pinka brez očeta; dominantno mati; šolstvo, ki je bilo nagnjeno bolj k manipulaciji in proizvodnji popolnega državljana, kot k izobraževanju posameznika; državo, ki je obravnavala svoje državljane kot šahovske figurice; odtujene medsebojne odnose; celo droge, ki jih Pink uporablja, da bi se sprostil in odmislil vse. Vsaka nova opeka je pomenila večjo odtujenost od sveta in bolj ko je bil njegov zid sezidan, bolj je bil Pink nor. V trenutku ko je bil zid dokončno sezidan, pa se je vanj zažrla teža življenjskih odločitev. Priklenjen na opeke je Pink nemočno (morda fantazijsko) opazoval, kako se delčki njegove psihe združijo v diktatorja, ki provocira svet med Drugo svetovno vojno, ki straši njegov narod, ubije njegovega očeta in ki pravzaprav oskruni njegovo dosedanje življenje. Zgodba, ki je resda predstavljena bolj s Pinkovega gledišča, se nagiba k nihilistični vlogi žrtve, vendar trči ob eksistencialistično idejo, da s svobodo pride tudi odgovornost, da sta svoboda in osebna odgovornost neločljivo povezani. Vrhunec z miselnim sojenjem, pompoznim kot največji šovi, se zaključi, tako kot Pinkova zgodba, s sporočilom, ki je uganka, tako kot je uganka preostanek njegovega življenja. Ne glede na to, ali je zgodba dojeta kot cinična o nesmiselnosti življenja ali kot zgodba, polna upanja po metaforični smrti in ponovnem rojstvu je gotovo, da je The Wall  prelomnica v glasbi, ki ji lahko podelimo naslov "umetnost".

[Zgodba prevedena iz: http://www.thewallanalysis.com/main/]

Zgodbo Pinka bi lahko razdelili na dva obdobja; na otroštvo in na Pinkovo odraslo življenje. Otroštvo je zelo podobno otroštvu Rogerja Watersa, ki je glavni pisec tega albuma. Roger, ki je prav tako izgubil očeta v drugi svetovni vojni, je v besedila zapisal veliko osebnih čustev in njegovo osamljenost iz otroškega obdobja. Pinkovo odraslo življenje pa je zasnovano na originalnemu pevcu Pink Floydov  Sydu Berretu. Syd je podobno kot Pink podlegel drogam, doživel pa je tudi živčni zlom in na koncu pristal v psihiatrični bolnišnici. 

Album pa ne nosi le osebne zgodbe, saj ima tudi močno sporočilo, nastrojeno proti moči države in politike. 

Sporočilo, ki sem ga jaz povzel iz koncerta je, da moramo razmišljati s svojo glavo, da se ne smemo pustiti državi, družbi, svetu premikati kot figure na šahovnici, da se moramo upreti korporacijam, ki nas okupirajo vsak dan ( McDonald's, Coca-Cola, Mercedez, pa tudi Facebook, Twitter ...), kar je bilo lepo ponazorjeno s padanjem bomb v obliki logotipov v animaciji, pa tudi, da se mora vsak izmed nas, vsak dan, zavzemati za tisto, v kar verjame, za pravico pa tudi za mir na svetu.

Po koncu koncerta sem tako ostal skorajda brez besed. Takega umetniškega dela, kot je celoten projekt The Wall, tako močne ekipe, ki stoji za tako močnim sporočilom, je redkost v današnji glasbeni industriji.

Z The Wall se tako nostalgično vrnemo v 70ta leta in če Rogerja še kdaj zanese v naše konce, koncert močno priporočam.

Še nekaj zanimivosti o koncertu:

• Ideja, ki je danes realizirana in predstavljena širšemu občinstvu, je bila bila zasnovana že v 70ih letih, vendar je Roger ni mogel predstaviti širšemu občinstvu, saj še ni bilo tako napredne tehnologije. 
• Roger poskrbi, da kjerkoli na prizorišču stojiš, doživiš enako dobro izkušnjo. 
• Mimogrede, cena karte je za fan pit okoli 50 eur, kar se mi zdi za tako velik projekt, ugodno. Kljub temu pa je bil Roger Waters lani najbolj plačan glasbenik.

Uradna stran: http://www.roger-waters.com/

Twitter: https://twitter.com/rogerwaters

Facebook: https://www.facebook.com/rogerwaters