ČOKOLADNE TROBENTE

Čokoladne trobente so keksi, napolnjeni s presenečenjem. Napolnimo jih lahko s katerokoli kremo, vendar vam priporočam, da uporabite bolj maslene kreme, ki testo manj razmočijo. Čokoladne trobente so namreč najboljše, ko imajo še rahlo hrustljavo zunanjost. Sicer pa presodite sami, saj so tudi mehkejše zelo dobre. Testo je potrebno naviti na tulce. Lahko uporabite kar tulce, ki so sicer namenjeni za šamrole. Ključne so predpriprave, saj morate za polnjenje kremo predhodno dobro ohladiti, pa tudi testo se bo bolje valjalo, če bo predhodno ohlajeno. Preden testo zamesite, margarino vzemite iz hladilnika, da bo sobne temperature. 

Za kremo potrebujemo:

• 0.5 L sladke smetane
• 300 g čokolade

Predhodno je treba pripraviti kremo, najbolje dan prej. Za kremo je potrebno zavreti 0,5 l sladke smetane, odstaviti in v vročo smetano dodajati 300 g nalomljene čokolade (lahko tiste za kuhanje, lahko pa katerokoli drugo).

Mešamo tako dolgo, da se čokolada popolnoma stopi in postavimo v hladilnik, da se krema ohladi (najbolje čez noč).

Za testo potrebujemo:

• 35 dag moke
• 17 dag sladkorja v prahu
• 18 dag margarine
• 7 dag mletih orehov ali lešnikov
• 1 jajce
• 1 rumenjak
• 1 žlica kakava

Potrebujemo še:

• čokolado za obliv

Zamesimo testo. (Zmehčani margarini dodamo sladkor v prahu, jajce in rumenjak ter premešamo. Posebej zmešamo moko z žlico kakava in mletimi orehi oz. lešniki. Suho maso pridenemo mokri masi in dobro premešamo.) Testo damo za eno uro v hladilnik, ker je precej mehko. Če ni dovolj hladno, se z njim težko dela. Testo razvaljamo in narežemo na trakove ter navijemo na modelčke (širina narezanih trakov je odvisna od modelčkov, ožje trobente so lepše, jaz sem narezala cca 4 cm široke trakove ). Če se testo težko valja, ga lahko razvaljamo tako, da ga položimo med dva peki papirja in nato valjamo. Nikar pa ga preveč ne mokajmo, saj se bo to poznalo, ne samo vizualno, temveč bo testo tudi trše. Lahko pa rahlo pomokamo valjar, da se testo nanj ne bo prijemalo. Na modelčke ga navijamo tako, da navito testo sproti odrežemo (Torej imamo trak, širine 4 cm, ki ga navijemo na modelček in z nožem odrežemo preostanek.) Priporočljivo je, da tulec s testom objamemo z dlanjo in jo rahlo stisnemo, da se oba konca testa dobro spojita. Pečico vključimo na 180°C. Trobente polagamo na pekač, obložen s peki papirjem, s stranjo, kjer se testo stika, navzdol in jih pečemo 8 minut. Ko jih vzamemo iz pečice, jih ne premikamo s pekača in jih pustimo, da se popolnoma ohladijo. Šele nato jih odstranimo s tulcev (modelčkov).

Ohlajene napolnimo s kremo. Ohlajena krema ne sme biti tekoča. Pred polnjenjem jo malo zmešamo, da je bolj rahla (če je še tekoča, pa jo stepemo). Če nimamo dresirne vrečke, lahko s kremo napolnimo živilsko vrečko oz. vrečko za zamrzovanje, kateri odrežemo vogal in napolnimo čokoladne tulce. Napolnjene trobente z vsake strani pomočimo v stopljeno čokolado (ki jo stopim tako: klik). V čokolado pomočimo samo toliko trobente, da se kreme ne vidi in jih polagamo na peki papir ter počakamo, da se čokolada strdi. Do postrežbe jih hranimo na hladnem, še posebno če jih polnimo s hitro pokvarljivo kremo (npr. v našem primeru, ko krema vsebuje smetano).

LOMO FOTOGRAFIJE #16 - MONAKO

Več o našem obisku Monaka --> KLIK

ŠOLSKI VRTOVI

ali:  

Zakaj bi morala imeti vsaka šola svoj vrt?

Vir

Še ne tako dolgo nazaj je večina otrok slej ko prej prišla v stik s kmečkimi opravili in delom na vrtu, četudi so bili iz mesta, saj so med vikendi in počitnicami pomagali pri sorodnikih ali starih starših, ki so živeli na podeželju. Kako je danes, ne vem. Vem pa, da vsakemu otroku koristi stik z naravo, ki mu ga lahko nudi tudi šolski vrt.

Šolski vrt je nekaj, kar bi morala imeti vsaka slovenska osnovna ali srednja šola, lahko pa tudi vrtec. Vrt otrokom omogoča neposreden stik z naravo in zemljo, fizično in timsko delo ter krepi zavedanje, da delo obrodi oprijemljive rezultate, ki jih lahko na koncu tudi pojemo ali predelamo v čaje, marmelade, sokove in druge shranke. To otroci potrebujejo; ne samo zato, da se bodo zavedali pomembnosti uživanja zelenjave, temveč tudi, da se bodo zavedali truda, ki ga je treba vložiti v to, da nekaj zraste. Da se bodo naučili skrbi in prevzemanja odgovornosti za uspeh in razvili občutek odgovornosti do okolja.

Šolskih vrtovi ponujajo veliko odprtih možnosti. Gre za nekaj, čemur pravijo izkustveno učenje v naravi. Otroci so aktivno vključeni v učni proces, v katerem spoznavajo izvor sveže hrane in pomembnost kakovostne hrane. Razvijajo nove spretnosti, naučijo se delati z orodjem in se učijo potrpežljivost, saj kmalu ugotovijo, da bodo rastline preživele le, če bodo za njih skrbeli in da če ne bodo vložili dela, tudi rezultatov ne bo, za kar pa bo treba potrpežljivo delati več mesecev. Vrt je tudi priložnost za telesno aktivnost, za sprostitev, pa tudi za učenje: za spoznavanje imen rastlin in živali, vremena in podnebja, pomena vode, daje pa tudi smiselnost učni snovi (npr. učenje fotosinteze ni več tako abstraktno). Šolski vrt je priložnost, da se naučijo pomembnosti samooskrbe, ki jo zadnje čase tako zelo poudarjamo in pomembnosti lastnih semen, ki jih lahko otroci zbirajo in sejejo, da imajo svoje sadike, ki jih vzgojijo na okenskih policah učilnic. Tako opazujejo razvoj rastline - od semena do plodov; od mlade rastline, ki ob njihovi pomoči in sodelovanju zraste in obrodi plodove. Lahko izdelajo kompostnik in se naučijo kompostiranja ali pa hotel za žuželke in se učijo vloge živali v vrtu (opraševanje cvetov, pomembnost deževnikov in glist za zemljo itd.). Učijo se tudi higiene in varnosti pri delu, timskega in samostojnega dela. Ko poberejo plodove, jih lahko skupaj pripravijo in uporabijo v receptih, tako lahko otroci spoznavajo nove okuse, nove sorte rastlin, recepte pa odnesejo domov, da jih uporabijo še doma. Videti, kako rastlina raste, se razvija in na koncu dozori plod, pa tudi videti, koliko dela je treba vložiti in za rastline skrbeti tudi med počitnicami, je priložnost za učence, da razvijejo nove veščine, krepijo samozavest in zavedanje, da so zmožni nekaj ustvariti. Šolski vrt je tudi priložnost za večjo povezanost z okolico, za krepitev odnosov v skupnosti (s širšo družino - starši, starimi starši in drugimi sorodniki, učitelji, lokalnimi pridelovalci in kmeti ter ostalo lokalno skupnostjo). Gre za dragoceno izkušnjo, ki si jo bodo otroci za vedno zapomnili. Lažje pa bodo razvili pozitiven odnos do okolja in spoznali človekovo soodvisnost z naravo.

Vir

Šolski vrtovi v Sloveniji: 

Imamo posameznike, kot je npr. Tamara Urbančič, ki na večih osnovnih šolah vodi kmetijske krožke. Več o tem tu, tu in tu. Pravi, da želi s kmetijskimi krožki pri otrocih vzbuditi ljubezen do zemlje, ki kliče tudi poleti, in ljubezen do zdrave hrane, kar se je v izobraževanju dolga leta zanemarjalo.

Obstajajo pa tudi projekti, in sicer:

- projekt eko šol, Šolska VRTilnica.
Vse šole, tudi tiste, ki nimajo ustreznih površin, spodbujajo da ustvarijo vrtove, če ne gre drugače, pa na okenskih policah. Njihov koncept šolskega vrta je vrt kot učilnica. Učence naučijo osnov vrtnarjenja in spretnosti ter znanja večih predmetov: matematike, naravoslovja, umetnosti, športne vzgoje itd. Vrtovi so namenjeni vzgoji učencev za družbeno odgovornost do okolja, za žive rastline ter s tem posledično navajanje otrok na zdrav način življenja.

- projekt Šolski ekovrt, v katerega so vključene osnovne šole, vrtci, srednje šole in dijaški domovi koordinira Inštitut za trajnostni razvoj, ki nudi strokovno podporo pri zasnovi in izvedbi šolskega vrta ter vrtnarjenju in izobraževanju mentorjev šolskih ekovrtov. O izkušnjah tu: klik, video.

- projekt Sveže in naravno, katerega cilj je promocija sveže zelenjave in spodbujanje večje porabe le-te se izvaja v učilnicah na način, da se pomembnost uživanja zelenjave predstavi s pomočjo power pointa in delavnic, na katerih otroci iz sveže zelenjave naredijo izdelek, ki ga na koncu tudi pojedo. Trud je sicer pohvalen, vendar pa menim, da  je v primerjavi z izkustvenim učenjem v naravi bolj suhoparen in manj učinkovit.

Vir

Pa še moji spomini: 

Več kot desetletje je od mojih osnovnošolskih dni, ki so bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in moram priznati, da kljub osmim letom, preživetim v osnovnošolskih učilnicah, nimam posebnih spominov česa smo se učili pri pouku. Spomnim se učiteljev in učiteljic ter sošolcev, pa izgleda šolskih učilnic in okusa šolskih kosil:) 

Se pa dobro spominjam, kako smo v četrtem razredu vsak dan v vremenski hišici odčitavali temperaturo zraka in zračni tlak na barometru, podatke pa smo morali vsak dan tudi beležiti (vsak teden sta bila dva učenca zadolžena samo za spremljanje vremena). Kljub začetnemu navdušenju pa je naša vnema hitro popustila, vendar, zaradi vztrajanja učiteljice, z meritvami nismo prenehali in ob koncu šolskega leta smo vsi dobro razumeli osnovne vremenske pojme. Spomnim se likovnega pouka in predvsem tega, da so morali tisti, ki med poukom niso dali miru, na koncu pospravljati učilnico. Še bolj pa se spomnim, kako smo, namesto pouka, ves dan v bližnjem sadovnjaku obirali (vsi učenci in učitelji na šoli) jabolka in si zaslužili celoletno zalogo jabolk, ki so bila potem na voljo v šolski kuhinji. Spomnim se, kako smo krhali koruzo na (šolski!) njivi, da so mi roke skorajda odpadle od mraza in vlage. Koruzo smo namreč rabili za šolske kokoši, pospravili pa smo jo v šolski koruznjak, ki je bil v bližini šolskega hleva in šolskega čebelnjaka. Še dobro se spomnim, kako nam je cvetličarka razlagala vse o sajenju rož in kako smo sami posadili rože v korita, ki so bila nato na šolskih oknih. Spomnim se, kako smo sejali in sadili, pleli in okopavali na velikem šolskem vrtu in pometali ter čistili okolico, predvsem jeseni, ko je bilo veliko odpadlega listja. Takrat smo poleg okolice šole sčistili tudi pločnik, ki je vodil do šole, saj je bil zasut z listjem divjih kostanjev. Spomnim se tudi, kako smo hodili na obiske k bližnjim kmetom in spoznavali kmečko življenje in kmečka opravila. Zanimivo pa je, da smo imeli tudi doma vrt, koruzo in jablane, vendar pa se mi delo doma ni zdelo niti približno tako zabavno kot isto delo v šoli, v družbi sovrstnikov.

Naša osnovna šola se je ponašala z raznimi nazivi, ki jih takrat nisem razumela, niti o njih nisem razmišljala (npr. vzgojno izobraževalni center za horitkulturo, eko šola, zdrava šola, turistična šola z lastnim modelom dela) in čeprav teh učenih nazivov nisem razumela, smo jih bolj ali manj uspešno preizkusili v praksi. Žal je bil med manj uspešnimi projekt šolskega vrta, saj na vrtu posajene rastline niso ravno uspele, ker kljub vsakoletni spomladanski zagnanosti med poletnimi počitnicami ni nihče skrbel za zalivanje vrta. Ko smo zaključili s šolskim letom, namreč nihče ni bil več zadolžen za rastline, da bi jih med poletnimi počitnicami zalival, zato je bil naš pridelek bolj slab. Spomnim se tudi, kako je gozdna učna pot živela samo kadar so prišli z drugih šol k nam na ogled, sicer pa nihče ni skrbel za vzdrževanje.

Za uspeh vseh projektov, ki niso obvezni in predpisani z učnim načrtom, je namreč pomembno predvsem, da je nekdo od šolskih delavcev za izvajanje zadolžen, da ima za to ustrezne pogoje za delo in tako bodo tudi učenci z veseljem sodelovali pri njih in (dobesedno) pobirali njihove sadove. Tako kot smo, zaradi vztrajnosti učiteljice, skrbeli za vremensko hišico, tako bi tudi za šolski vrt. če bi nas k temu kdo spodbujal. V osnovni šoli, ki sem jo jaz obiskovala, šolskega vrta danes žal ni več, tako kot ni več šolskega hleva, šolske njive in koruznjaka. Namesto vsega navedenega imajo lepo negovano zelenico, ki je nobena kokoš ne kazi, saj tudi teh že dolgo ni več. Nekoč podeželska šola je sedaj šola z lepo okolico, od podeželskosti pa je ostal le še sadovnjak, ki smo ga zasadili v mojih osnovnošolskih časih.

V Sloveniji je veliko šol, ki imajo dovolj zunanjih površin za šolski vrt, so pa tudi tiste, ki jih nimajo. Vendar lahko vsaka šola, ne glede na zunanje površine, uredi šolski vrt in to z minimalnimi sredstvi, saj sem prepričana, da jim bo okolica z veseljem priskočila na pomoč, če bodo za pomoč le zaprosili. Lahko pa se vključi tudi v katerega izmed zgoraj opisanih projektov, kjer bodo dobili tudi ustrezno strokovno pomoč. Zato pozivam vse šole, da začnejo z novim šolskim letom razmišljati tudi o šolskem vrtu in ne samo o nakupu nove interaktivne table in nakupu novih računalnikov, za katerimi otroci tako ali tako presedijo preveč časa. Za otroke bo to namreč nenadomestljiva popotnica za življenje.

Vir

ROADTRIP: EZE, MONAKO & NICA

Julijski roadtrip je že daleč, nam pa je ostalo še nekaj fotografij iz krajev, ki smo jih obiskali, a jih še nismo delili z vami.  

Zadnji dan našega potovanja smo si ogledali vasico Eze, ki nas je popolnoma navdušila, se sprehajali po Monaku in dan zaključili v centru Nice.

Naša prva postojanka je bila vas Eze, ki leži med Nico in Monakom. Bilo je sobotno dopoldne in do Eze sur Mer smo se odpravili z vlakom. Vlaki so hitri, niso pa ravno poceni. Medtem, ko stane avtobus 1,5 eur za Nico in okoliške kraje, smo za vlak plačali slabih 6 eur na osebo. Ugotovili smo, da bi se z avtobusom do Eze sur Mer vozili dobro uro, z vlakom pa smo bili tam v dvajsetih minutah, tako da se je nakup  splačal. Sicer smo imeli nekaj težav z nakupom vozovnic, saj je bila sobota in smo lahko vozovnice kupili le na avtomatu na postaji, ki je sprejemal le bančne kartice, z navodili zgolj v francoskem jeziku. Smo pa tekom potovanja ugotovili, da je kakšno Viso ali MasterCard obvezno vzeti s sabo, saj jo rabiš tako pri plačevanju cestnin, na bencinskih črpalkah, nakupu vozovnic in še kje.

Eze sur Mer leži ob morju, vasica Eze pa leži na vrhu hriba, na 400 metrih nadmorske višine. In ker je bila sobota, smo na avtobus, ki vozi do vasice, čakali dobro uro. Dve dekleti, Madžarka in Belgijka, sta na avtobus že čakali eno uro, ko smo mi prišli do avtobusne postaje. Voznega reda, izobešenega na postaji se torej niso držali, domačini pa tudi niso bili ravno prijazni in radodarni z informacijami, tako da nismo niti vedeli, če bo avtobus sploh prišel. Na postaji je bilo čedalje bolj vroče, število turistov pa se je povečevalo. Po dobri uri čakanja je avtobus le prišel in nas po strmi in ovinkasti cesti po pol ure vožnje pripeljal do vznožja vasice. 

Zrak je bil svež in prijetno hladen, nad nami pa je bila srednjeveška vasica z ozkimi ulicami, dragimi restavracijami, trgovinicami in galerijami. Čisto na vrhu hriba se nahaja botanični vrt z ostanki gradu (vstopnina 6 eur), kjer se odpira čudovit pogled na Azurno obalo in že zaradi razgleda je obisk Eze obvezna postojanka, če boste kdaj v Nici in okolici.

Najprej smo se sprehodili do turističnih informacij, kjer smo se pozanimali o odhodih avtobusov, saj nismo želeli ponoviti napake iz Cinque Terre in smo si priskrbeli tudi zemljevid Nice, kar se je izkazalo za dobro odločitev, saj so bile v Nici vse turistične točke že zaprte, ko smo pozno popoldne prispeli tja.

Napotili smo se v Le Jardin Exotique Eze, vrt s kaktusi in ostanki gradu na samem vrhu. Zaradi goste megle sicer nismo videli daleč, je pa megla skupaj z ostanki gradu ustvarila misterično vzdušje.

Sprehodili smo se še po ulicah vasi, si ogledali tamkajšnjo cerkev, potem pa z avtobusom zapustili srednjeveško misterično vasico in se odpravili proti prestižnemu Monaku.

Ko si v Monaku, se počutiš, kot da stojiš pred izložbenim oknom, za steklom pa so nepredstavljivo bogati ljudje, z osebnimi fotografi, ki spremljajo vsak njihov korak, z osebjem, ki jih streže na vse možne načine, z najetim sprehajateljem psa v črni obleki z dolgimi rokavi in kravato (ob visokih poletnih temperaturah), osebnim šoferjem in dragimi avtomobili. Na drugi strani ulice pa smo stali turisti, s fotoaparati v rokah, le navadni ljudje, ki se čudijo vsemu videnemu.

Ko smo se sprehodili po monaških ulicah, se nagledali Cartierjevih ogrlic, Lanvinovih oblek in Pradinih torbic, smo se z avtobusom napotili proti centru Nice.

Prva postojanka je bil McDonald's. Bili smo že zelo lačni in mislili smo le še na hrano, tako da je bilo treba hitro ukrepati:). Preden smo McDonald's našli, smo sicer prehodili pol Nice, smo se pa toliko okrepčali, da smo lahko nadaljevali pot. Sicer nismo pristaši McDonaldsa, ampak Nica je draga in vedeli smo, da si to pa lahko privoščimo:)

Ustavili smo se še v supermarketu, ki je bil v istem nakupovalnem centru kot McDonald's in je, po našem mnenju, najbolje založen supermarket, kar smo jih kdajkoli videli. Bil je ogromen, tako da smo komaj našli hrano, ki smo jo iskali, na policah pa toliko različne ponudbe, da kar ne veš kaj bi izbral. Poleg tega pa je bila trgovina nabito polna, tako da smo za en majhen nakup porabili več kot pol ure.
 

Tako smo se proti Promenade des Anglais odpravili, ko se je sonce začelo že spuščati. Sončni zahod smo pričakali na plaži, z nogami v morju, kar se je po celodnevnem tekanju naokrog še kako prileglo.
 

Pred nami je bil še zadnji izziv dneva: poiskati avtobusno postajo za pravi avtobus, ki nas bo popeljal do Antibesa. Izkazalo se je, da to niti ni tako enostavno, saj smo rabili kar dobre pol ure, da smo postajo našli, pa še to s pomočjo domačinov. 

Tudi izstopiti na pravi postaji je bil kar izziv, saj okolice nismo dovolj dobro poznali, zunaj je bila tema, avtobus pa tudi ni imel displeja, ki bi sporočal, na kateri postaji smo se ustavili. Če potegnemo rdečo nit skozi potovanje, so bila ravno prevozna sredstva (avtobusi, vlaki) tista, ki so nam povzročila največ težav, saj imajo v vsakem mestu svoj sistem in pravila. Vsaka francoska beseda, ki smo se je spomnili iz deseturnega tečaja francoščine pred petimi leti, je prišla prav, saj so vozni redi, ki so izobešeni na postajah, le v francoščini. V najbolj turističnih krajih smo sicer lahko komunicirali tudi v angleškem jeziku, vendar pa v Nici, razen šoferjev avtobusa, nismo našli sogovornikov z znanjem le-tega.

Po dobri uri vožnje z mestnim avtobusom, ki se je ustavil tudi na letališču in bil zato nabito poln, in s pomočjo drugih potnikov smo izstopili na pravi postaji in tako zaključili naporen, a zelo pester in prijeten dan.

KAVNI PIŠKOTI S ČOKOLADO

Recept, ki smo ga našli tu, nas je pritegnil že zaradi sestavin (ki pa smo jim dodali mandljev ekstrakt) in ker piškoti na fotografiji izgledajo odlični, smo se odločili preizkusiti, ali so tudi tako dobri, kot izgledajo. Recept nas seveda ni razočaral, vendar pa smo pogrešali kakšen dodaten nasvet, ker nismo vešči piškotne peke. V osnovnem receptu je namreč zapisano, da vse sestavine zgnetemo, testo zavijemo v folijo, ga za eno uro pustimo v hladilniku, nato pa polovico testa razvaljamo. Testo je zelo mehko, zato je z njim malo težje delati.

Da pa se vam ne bo treba učiti (zgolj) iz lastnih napak, smo zapisali nekaj uporabnih in preizkušenih tehnik za pripravo popolnih kavnih piškotov:

Potrebujemo: (originalni recept najdete tu: klik)
 
230 g moke
50 g mletih blanširanih mandljev
150 g masla
70 g rjavega sladkorja
2 žlički mlete kave
vanilja (žlička ekstrakta ali sladkor)
mandljev ekstrakt (pol žličke)
žlico hladnega mleka
čokolado in maščobo za obliv

• Maslo naj bo zmehčano (nekaj ur ga pustite na sobni temperaturi, ali pa ga pogrejte v mikrovalovni pečici, vendar pazite, da ga ne boste stopili). 

• Sladkor in mandlje skupaj zmeljite v kavnem mlinčku in jih dodajte maslu, nato dodajte še mleto kavo. Na zmes presejte moko ter zamesite v testo. 

• Če ne dobite kepe, ker se testo preveč drobi, dodajte žlico mleka ter ekstrakte. 

• Dodajte res samo žlico mleka in ne več, ter testo ponovno premesite. 

• Če še vedno ne morete testa oblikovati v kepo, dodajte še čajno žličko hladnega mleka. Pazite, da ne boste dodali preveč tekočine, ker je  testo res zelo mehko, zato ga je težko razvaljati. 

• Upoštevajte, da ga morate nujno najprej kakšno uro pustiti v hladilniku, da ga bo možno valjati. Kljub temu, da je s testom malo težje delati, se splača, saj so piškoti zelo okusni.

• Delala sem tako, da sem imela testo v hladilniku, ven pa sem jemala kose testa, saj je bilo testo premehko, da bi ga lahko v celoti razvaljala. Kos testa sem nato razvaljala - malo bolj na debelo kot običajno (cca 5 mm), izrezala kroge, preostanek testa pa vrnila nazaj v hladilnik ter vzela nov, že ohlajen del testa iz hladilnika. 

• Ob valjanju rahlo pomokajte površino, na kateri valjate, sproti pomokajte tudi valjar,  da se testo ne bo prijemalo nanj, vendar pa z moko ne pretiravajte, saj se bo to poznalo na piškotih. 

• Ko boste porabili že več kot polovico testa, vključite pečico, na 180 °C.

• Piškote položite na pekač, prekrit s peki papirjem in jih pecite 9 minut (ko jih vzamete iz pečice, morajo biti še bledi, brez rjavih robov). 

• Piškoti v pečici bistveno ne spremenijo oblike, ne narastejo oz. se ne razlezejo, kar upoštevajte pri polaganju na pekač.

MISEL DNEVA

KLIK: Bob Marley, Trenchtown Rock

LOMO FOTOGRAFIJE #15 - ÈZE