ROADTRIP: EZE, MONAKO & NICA

Julijski roadtrip je že daleč, nam pa je ostalo še nekaj fotografij iz krajev, ki smo jih obiskali, a jih še nismo delili z vami.  

Zadnji dan našega potovanja smo si ogledali vasico Eze, ki nas je popolnoma navdušila, se sprehajali po Monaku in dan zaključili v centru Nice.

Naša prva postojanka je bila vas Eze, ki leži med Nico in Monakom. Bilo je sobotno dopoldne in do Eze sur Mer smo se odpravili z vlakom. Vlaki so hitri, niso pa ravno poceni. Medtem, ko stane avtobus 1,5 eur za Nico in okoliške kraje, smo za vlak plačali slabih 6 eur na osebo. Ugotovili smo, da bi se z avtobusom do Eze sur Mer vozili dobro uro, z vlakom pa smo bili tam v dvajsetih minutah, tako da se je nakup  splačal. Sicer smo imeli nekaj težav z nakupom vozovnic, saj je bila sobota in smo lahko vozovnice kupili le na avtomatu na postaji, ki je sprejemal le bančne kartice, z navodili zgolj v francoskem jeziku. Smo pa tekom potovanja ugotovili, da je kakšno Viso ali MasterCard obvezno vzeti s sabo, saj jo rabiš tako pri plačevanju cestnin, na bencinskih črpalkah, nakupu vozovnic in še kje.

Eze sur Mer leži ob morju, vasica Eze pa leži na vrhu hriba, na 400 metrih nadmorske višine. In ker je bila sobota, smo na avtobus, ki vozi do vasice, čakali dobro uro. Dve dekleti, Madžarka in Belgijka, sta na avtobus že čakali eno uro, ko smo mi prišli do avtobusne postaje. Voznega reda, izobešenega na postaji se torej niso držali, domačini pa tudi niso bili ravno prijazni in radodarni z informacijami, tako da nismo niti vedeli, če bo avtobus sploh prišel. Na postaji je bilo čedalje bolj vroče, število turistov pa se je povečevalo. Po dobri uri čakanja je avtobus le prišel in nas po strmi in ovinkasti cesti po pol ure vožnje pripeljal do vznožja vasice. 

Zrak je bil svež in prijetno hladen, nad nami pa je bila srednjeveška vasica z ozkimi ulicami, dragimi restavracijami, trgovinicami in galerijami. Čisto na vrhu hriba se nahaja botanični vrt z ostanki gradu (vstopnina 6 eur), kjer se odpira čudovit pogled na Azurno obalo in že zaradi razgleda je obisk Eze obvezna postojanka, če boste kdaj v Nici in okolici.

Najprej smo se sprehodili do turističnih informacij, kjer smo se pozanimali o odhodih avtobusov, saj nismo želeli ponoviti napake iz Cinque Terre in smo si priskrbeli tudi zemljevid Nice, kar se je izkazalo za dobro odločitev, saj so bile v Nici vse turistične točke že zaprte, ko smo pozno popoldne prispeli tja.

Napotili smo se v Le Jardin Exotique Eze, vrt s kaktusi in ostanki gradu na samem vrhu. Zaradi goste megle sicer nismo videli daleč, je pa megla skupaj z ostanki gradu ustvarila misterično vzdušje.

Sprehodili smo se še po ulicah vasi, si ogledali tamkajšnjo cerkev, potem pa z avtobusom zapustili srednjeveško misterično vasico in se odpravili proti prestižnemu Monaku.

Ko si v Monaku, se počutiš, kot da stojiš pred izložbenim oknom, za steklom pa so nepredstavljivo bogati ljudje, z osebnimi fotografi, ki spremljajo vsak njihov korak, z osebjem, ki jih streže na vse možne načine, z najetim sprehajateljem psa v črni obleki z dolgimi rokavi in kravato (ob visokih poletnih temperaturah), osebnim šoferjem in dragimi avtomobili. Na drugi strani ulice pa smo stali turisti, s fotoaparati v rokah, le navadni ljudje, ki se čudijo vsemu videnemu.

Ko smo se sprehodili po monaških ulicah, se nagledali Cartierjevih ogrlic, Lanvinovih oblek in Pradinih torbic, smo se z avtobusom napotili proti centru Nice.

Prva postojanka je bil McDonald's. Bili smo že zelo lačni in mislili smo le še na hrano, tako da je bilo treba hitro ukrepati:). Preden smo McDonald's našli, smo sicer prehodili pol Nice, smo se pa toliko okrepčali, da smo lahko nadaljevali pot. Sicer nismo pristaši McDonaldsa, ampak Nica je draga in vedeli smo, da si to pa lahko privoščimo:)

Ustavili smo se še v supermarketu, ki je bil v istem nakupovalnem centru kot McDonald's in je, po našem mnenju, najbolje založen supermarket, kar smo jih kdajkoli videli. Bil je ogromen, tako da smo komaj našli hrano, ki smo jo iskali, na policah pa toliko različne ponudbe, da kar ne veš kaj bi izbral. Poleg tega pa je bila trgovina nabito polna, tako da smo za en majhen nakup porabili več kot pol ure.
 

Tako smo se proti Promenade des Anglais odpravili, ko se je sonce začelo že spuščati. Sončni zahod smo pričakali na plaži, z nogami v morju, kar se je po celodnevnem tekanju naokrog še kako prileglo.
 

Pred nami je bil še zadnji izziv dneva: poiskati avtobusno postajo za pravi avtobus, ki nas bo popeljal do Antibesa. Izkazalo se je, da to niti ni tako enostavno, saj smo rabili kar dobre pol ure, da smo postajo našli, pa še to s pomočjo domačinov. 

Tudi izstopiti na pravi postaji je bil kar izziv, saj okolice nismo dovolj dobro poznali, zunaj je bila tema, avtobus pa tudi ni imel displeja, ki bi sporočal, na kateri postaji smo se ustavili. Če potegnemo rdečo nit skozi potovanje, so bila ravno prevozna sredstva (avtobusi, vlaki) tista, ki so nam povzročila največ težav, saj imajo v vsakem mestu svoj sistem in pravila. Vsaka francoska beseda, ki smo se je spomnili iz deseturnega tečaja francoščine pred petimi leti, je prišla prav, saj so vozni redi, ki so izobešeni na postajah, le v francoščini. V najbolj turističnih krajih smo sicer lahko komunicirali tudi v angleškem jeziku, vendar pa v Nici, razen šoferjev avtobusa, nismo našli sogovornikov z znanjem le-tega.

Po dobri uri vožnje z mestnim avtobusom, ki se je ustavil tudi na letališču in bil zato nabito poln, in s pomočjo drugih potnikov smo izstopili na pravi postaji in tako zaključili naporen, a zelo pester in prijeten dan.