PALEO RECEPT: KOKOSOVI HLEBČKI

Danes na blogu prvič objavljam recept za paleo piškote. Po mnogih paleo receptih, ki smo jih že objavili sem ugotovila, da recepta za piškote še nimamo. Izbrala sem izredno preprost recept. Testo je tako enostavno, da ga lahko pripravi vsak otrok, ki zna uporabljati tehtnico. Piškoti so zunaj hrustljavi, znotraj pa kremni (kar me je presenetilo, saj so običajno kokosovi piškoti bolj suhi).

Potrebujemo:

60 g kremnega kokosa (kokosovega koncentrata)
50 g javorjevega sirupa
pol žličke soli
60 g kokosove moke
50 g čokoladnih kapljic ali nasekljane temne čokolade

Kremni kokos pogrejemo, da je tekoč. Vse navedene sestavine zmešamo in iz testa oblikujemo kupčke. Nikar ne zmanjšujte količine soli, ker piškotom poudari okus. Pečemo jih 15 minut na 180°C oz. dokler ob robovih ne porjavijo. Meni so všeč malo bolj zapečeni, ker so tako tudi bolj hrustljavi. Lahko jih pojeste že tople. Če vas bo med pripravo zamikalo, da testo poskusite, pa ne bo nič narobe, ker je že surovo povsem užitno.

Recept sem našla tu: klik.

PROJEKT LETA - IZDELAVA POSNETKA Z UPORABO FILMSKEGA TRAKU IN KAMERE SUPER 8

Največji in najzahtevnejši projekt, ki sem ga tekom leta izdeloval, je pred vašimi očmi.

ZGORNJI POSNETEK!

Mogoče se boste po ogledu (ki ga priporočam pred branjem) vprašali, zakaj je posnetek tako poseben, da lahko nosi naslov Projekt leta. Mogoče se vam video ne bo zdel prav nič posebnega ali pa vam celo ne bo bog ve kako všeč:). Pa vendar je bilo za nastanek zgornjega filmčka potrebno osvojiti veliko novega znanja, projekt je zahteval relativno velik finančni vložek, pa tudi potrpljenje in skrb, ustvarjanje pa je bilo vsekakor tudi zabavno in poučno:) 

Skupaj z vami bi rad delil svojo izkušnjo o tem, kako je filmček nastajal, za kar se bo potrebno vrniti dobrih 8 mesecev nazaj, nazaj na začetek projekta:) Ker se zavedam, da je branje dolgih prispevkov zamudno in imajo nekateri raje slikovne objave, sem za tiste pripravil tudi  fotografije, tako da: ne se ustrašiti dolge objave in malce "poskrolajte" po objavi. Ostali pa....

...se vrnimo osem mesecev nazaj, ko sem od mamine sodelavke dobil star, a vendar dobro ohranjen lomo fotoaparat Werra (odlične fotografije te naprave lahko vidite v zavihku lomografija), in pa staro kamero Elmo 412 - Xl macro, o kateri nisem vedel prav ničesar. Prav ta nevednost je v meni v trenutku vzbudila radovednost in željo po tem, da jo tudi uporabim. Kamero sem sprva obračal na vse strani in ugotavljal, kaj pomeni to in ono. Kar takoj sem povprašal tudi "strica Googla", če mi on zna dati kakšno informacijo o kameri. Prav o tej kameri mi ni znal veliko povedati, mi je pa vendarle dal pomemben podatek, in sicer da je kamera ena izmed kamer velike družine Super 8. Bratranci in sestrične teh kamer pa imajo med sabo zelo podobne značilnosti in to je pomembno, saj s tem podatkom lahko ugotovimo, kako kamera sploh deluje.

Super 8 kamera Elmo 412 XL Macro

Prvo poglavje: Spoznavanje Super 8 kamere ter učimo se na napakah:)

Pomemben podatek o delovanju Super 8 kamer je ta, da snemajo na 8 milimetrski filmski trak. Prednost kamere pred fotoaparatom pa je, da na filmski trak posname v sekundi toliko fotografij, da dobimo ob gledanju na projektorju premikajočo se sliko. Filmski trak je v obliki kasete, ki jo vstavimo v kamero. Poznamo več vrst filmskih trakov. Prav tako kot pri fotoaparatih imamo tudi tukaj črnobelega in barvnega. 

Ugotovil sem tudi, da kamera za delovanje potrebuje 4 navadne (AA) baterije, da ima leča ročni/digitalni zoom in ročni fokus, možnost snemanja v slabši svetlobi, ima pa tudi kolešček, ki prikazuje, koliko minut smo snemali.

Filmski trak v obliki kasete - Agfa Moviechrome A40 (ki ga danes ne izdelujejo več)

Projekt brez ovir ni pravi projekt in tudi ta je poskrbel za prvo izmed mnogih ovir:  kje kupiti primeren film za mojo kamero? Ugotovil sem, da se za Super 8 kamere najpogosteje uporabljata dva filma: Kodak Ektachrome 100D in pa Kodak Tri-x 7266. Razlika med njima je ta, da je prvi barvni, drugi pa črnobeli. Seveda sem najprej pogledal na eBay, kakšna je kaj ponudba, vendar so bile cene tako visoke, da nisem mogel verjeti. Prepričan sem bil, da gre za napako. Po premišljevanju ali je cena kasete 35 evrov oz. več previsoka, sem le prišel do informacije o dragocenosti kasete. Nekaj let nazaj so zaustavili še zadnjo proizvodnjo 8mm filmskega traku za domačo uporabo, tako da jih v trgovini ali spletni trgovini ni več mogoče kupiti. Kako priti do filmskega traku po malo bolj ugodni ceni sem spraševal tudi v raznih videotekah in studiih, vendar nisem našel nikogar, ki bi mi znal pomagati. Povedali pa so mi, da je dolžina filmskega traku v eni kaseti  le za dobre 3 minute snemanja. To torej pomeni, da je potrebno za 3 minute snemanja odšteti 35 evrov ali več, kar je seveda čisto precenjeno. Radovednost pa je premagala višino cene in tako sem se vseeno odločil za nakup.

Prigoda št. 1: Oči so se mi zasvetile, ko sem na italijanskem eBay-u zagledal, da nekdo prodaja film le za dobrih 20 evrov. Kar takoj sem ga naročil. Čakal sem približno mesec dni, vendar film ni in ni prišel. Zato sem kontaktiral ponudnika, ki pa mi je odpisal, da čaka, da pošljem film k njim. Ugotovil sem, da sem naročil razvijanje filma in ne samega filma. Ko sem mu razložil, da smo se narobe razumeli, sem se po daljšem dogovarjanju zmenili, da mi pošljejo črnobel film Kodak Tri-x za 35 evrov, saj mi denarja niso hoteli vrniti.

Nauk: Naučil sem se, kaj pomeni italijanska beseda Sviluppo, ugotovil pa sem tudi, da bom moral posneti film dati nekomu razviti. To oviro pa sem preložil na pozneje, saj še vedno nisem vedel, kako se kamera sploh uporablja.

Drugo poglavje: Kako se uporablja Super 8 kamero

Zavedal sem se, da imam staro kamero s 3 minutnim filmom, za katerega sem odštel kar nekaj denarja, kar pomeni, da bom moral zelo dobro premisliti in izkoristiti vsako sekundo posnetka, saj si ne bom mogel privoščiti, da bi šlo kaj narobe. Tako se bom moral opremiti s kar se da veliko informacijami o samem delovanju kamere. Ker sem želel posneti tudi kaj zanimivega, sem se odločil, da izkoristim idealno priložnost: roadtrip Italija - Francija.

Resnično sem upal, da bom našel nekoga, ki je tako kamero že držal v rokah, vendar tudi po številnih klicih in Youtube posnetkih ni bilo uspeha. Problem je bil tudi v tem, da nisem mogel nikjer preizkusiti, ali kamera sploh še deluje. Naš roadtrip se je vse bolj približeval in zmanjkovalo mi je časa. Ker nikjer nisem dobil pravega odgovora o delovanju kamere, mi je preostalo edino, da se zanesem na lasten občutek. Smiselno se mi je zdelo, da kamero uporabljam na isti način kot fotoaparat, le da jo še malo premaknem v stran:). To sem tudi storil in upal, da kamera opravlja svoje delo.

Prigoda št. 2: Na našem roadtripu je bilo zelo vroče. Iz področja fotografije vem, da lahko film, če ga hranimo pri neustrezni temperaturi, uničimo. V kampu so imeli hladilnike, zato sem prišel na odlično idejo, da lahko vse filme postavim v hladilnik, kamor smo zložili tudi vso hrano, ki smo jo imeli s seboj. Filme sem pustil in odšli smo v Cinque Terre. Naslednji dan sem šel pospravit hladilnik, saj smo odhajali s kampa na naslednjo destinacijo. Ko sem odprl hladilnik, je bila notri dobesedno poplava. Vsi filmi so plavali v vodi in tako sem mislil, da sem uničil vse filme in bil še bolj prepričan v to, da iz vsega tega ne bo nič.

Tretje poglavje: Snemanje filmčka

Tri minute snemanja niti ni tako malo, čeprav bi človek mislil nasprotno. Če vsak kader traja nekaj deset sekund, potrebujemo za triminuten film kar nekaj kadrov.

Snemal sem tako, da sem prosil ostale soudeležence roadtripa, da so naglas šteli sekunde, da sem približno vedel koliko časa snemam, saj nisem bil prepričan, če števec pravilno deluje. Tako sem si zapisoval kako dolge kadre imam, da sem si znal razporediti preostali čas na filmu. Ostale stvari pa sem počel podobno kot pri fotografiranju z analognim fotoaparatom.

V filmčku lahko vidite tudi slike, ki so bile narejene z lomo fotoaparatom Werra.

4. poglavje: Razvijanje filma in vesela novica

Ko smo prišli domov, sem na eBayu hitro našel prijaznega ponudnika iz Anglije za razvijanje filma po ugodni ceni (15 evrov). Ko sem po mesecu dni čakanja dobil razvit film, sem si lahko oddahnil, saj sem videl, da je vse, kar sem snemal, dejansko na filmu.

Ker pa ti razviti film v rokah ne pomeni nič (ravno tako kot pri fotoaparatu), če nimaš projektorja, na katerem bi ga lahko predvajal, ga moraš dati še nekomu, ki se ukvarja s presnemavanjem 8mm filma na DVD. Tako je film potoval še v Celje (Video storitve Celje), kjer so mi film presneli na DVD. Vse to je povzročilo veliko skrbi, saj nikoli ne veš ali se bo pošiljka izgubila, uničila... 

Ko je film prepotoval že kar lep del Evrope, je končno prispel domov in je izgledal takole:)

Končni izdelek sem tako po več mesecih držal v rokah. Ko sem si posnetek prvič ogledal na računalniku, sem opazil, da je posnetek kar slabe kakovosti (kot ste tudi sami lahko videli). Ta pojav si razlagam podobno kot pri fotografiji: ko razvijemo fotografski film, je na filmu najboljša kakovost fotografije. Ko jo preslikamo na fotografski papir, se kakovost že malce izgubi. Če pa jih še preskeniramo (po možnosti s slabim skenerjem), pa postane kakovost slike zares slaba.

Podobno se je zgodilo tudi z mojim filmskim trakom. Vendar pa sem bil vseeno zares vesel, da je sploh kaj bilo na njem :).

Zadnje poglavje: Projektor

Da bi zares obudili stare čase, je bilo potrebno narediti še korak dlje. Ja, film si je bilo potrebno ogledati še na pravem starinskem projektorju, ki mi ga je prav tako prijazno posodila mamina sodelavka.

Nastala je prava zbirka starinskih naprav, katere so že leta nazaj odšle v pozabo in v svet starin.

Vse skupaj je na pogled zares fascinantno, uporaba pa je resnično nostalgična.

Naj povem, da je bila največja umetnost, ko sem dobil projektor, odpreti kovček, v katerem je bil shranjen projektor:).

Ko mi je to čisto ponesreči uspelo, pa je bilo spet potrebno ugotoviti, kako projektor sploh deluje. Google mi tudi pri tem ni znal kaj dosti pomagati, zato je bilo potrebno vklopiti možgane. Na srečo so bila zraven še navodila, sicer v nemščini, vendar sem iz slikic dobil kar nekaj odgovorov. Projektor smo morali odpreti in videli smo....

...kako zgleda projektor v notranjosti:)

Potrebno je bilo ugotoviti, kje se skriva palčka (slika 2), na katero pritrdimo dva koluta: kolut s filmom (slika 4) in kolut, kamor se bo navijal film (slika 5). Po obračanju projektorja na vse strani nam je to končno uspelo in že smo bili korak bližje gledanju filma. Mamina sodelavka mi je posodila tudi nekaj njenih filmov, kar je seveda prišlo zelo prav.

škatla za shranjevanje filmskih kolutov

Film je bilo potrebno sedaj vstaviti v projektor, kar smo storili s pomočjo navodil, kot nam lepo prikazuje slika. Pri tem nam je prav prišlo tudi znanje, ki smo ga sproti nabirali.

Zadnji problem, ki smo ga imeli, pa je bil ta, da nismo mogli vključiti kabla v vtičnico. Kabel je bil namreč starinski nemški, zato se ni prilegal našim vtičnicam. Tu je na pomoč priskočil oči, ki je našel starinski navoj za žarnico, ki ima ob straneh dve vtičnici. To čudo imenujemo Ravbarček. Ime je dobil po tem, ker je žarnici kradel elektriko:)

Ravbarček

Ko je bilo vse nared, pa je sledil le še zadnji korak; vklop projektorja:) 

Po vsem tem času si nam je končno uspelo pogledati film še na projektorju. Koščki mozaika so se skoraj že sestavili, manjkal je le še zadnji: ko film pogledamo, ga je potrebno prevrteti nazaj na prvotni kolut.

To naredimo s pomočjo starinskega Adobe Premiera:). Tako sem ga jaz poimenoval, saj se v škatlici ne skriva le možnost vrtenja filma na prvotni kolut, ampak so notri tudi škarjice in lepilo za urejanje filmčkov ("editanje"), olje za podmazovanje projektorja in pa naprava za rezanje filma.

Tako, projekt je zaključen!

Nastajal je dolgo in ravno čas je bil tisti, ki je prinesel projektu veliko težo. Kakor sem že v uvodu povedal, je bilo delo na tem projektu predvsem zabavno in zelo poučno. S starinskimi napravami se rad vrnem nazaj v čas, saj so te naprave kot nekakšen časovni stroj.

Poleg  tega se pri takšnem projektu veliko naučiš, spoznaš nove ljudi, bolj znaš ceniti zgodovino in naprave, ki so predhodnice današnjim, filme in ljudi, ki so se v tistih časih ukvarjali s fotografijo in filmom in kateri so zaslužni za to, da je filmski in fotografski svet danes tako razvit.

Na koncu pa bi se rad še zahvalil mamini sodelavki, ki mi je posodila vse te naprave, s katerimi smo se vrnili nazaj v času in pa celotni roadtrip ekipi, ki je pomagala pri vsaki sekundi snemanja.  

Za zaključek sem za vas posnel tudi najbolj slavno Disney osebo: Miki Miško (Mickey Mouse), ki je verjetno še iz 60ih let.

Če se kdo sprašuje, če projektor predvaja tudi zvok, naj povem da ne. Dodal sem ga, da malo popestri filmček:)

Ker je težko ubesediti in s slikami pokazati, kako resnično poteka postopek proeciranja filma s starinskim projektorjem, sem naredil še krajši tutorial:

Še nekaj zanimivosti:

• Za projekt sem odšel okoli 70 evrov, za kar sem dobil dobre 3 minute posnetka. Ker filma več ne izdelujejo, se bo takih projektov vse težje lotevati, saj bo cena filma naraščala, posledično pa bo težko najti ljudi, ki bi film razvili, projektorji se bodo sčasoma pokvarili in predvajanje takih filmov bo najverjetneje možno le še v muzejih.
• Informacije o delovanju kamere in projektorja skoraj ni. V primerjavi z današnjimi napravami je potrebno veliko več misliti in uporabljati možgane ter preizkušati različne načine uporabe, posledično pa si naučeno veliko bolje zapomnimo v primerjavi s hitro dostopnimi in dosegljivimi informacijami na internetu. 

Sklepna misel:

Če se želite sami lotiti kakšnega projekta, pa ste v dvomih, ali se splača vložiti veliko časa in relativno veliko denarja, razmislite še, ali bo projekt pripomogel k vaši kreativnosti, ali vas bo spodbudil k raziskovanju novih področij in ali boste z vloženim trudom pridobili novo znanje. Sam sem namreč ugotovil, da sem s tistim, kar zahteva več časa in poglobljenega raziskovanja bolj zadovoljen in da se pri tem veliko naučim. V konkretnem primeru filma ter celotnega procesa od posnetka do predvajane slike, ki je danes, z dostopnim digitaliziranim postopkom posledično razvrednoten, je podobno kot na drugih področjih umetnosti. Zato se kdaj lotite kakšnega takšnega projekta, da dobite občutek, koliko znanja, kreativnosti ter energije je potrebne, da se nek projekt izpelje od začetka do konca.

VROČA ČOKOLADA in KOSTANJEV MOUSSE (brez glutena)

Danes združujem dva recepta, ki sta pravzaprav lahko pripravljena in postrežena vsak zase. Jaz sem ju kombinirala v eni sladici, da sem dobila vročo hladno kombinacijo kremne kostanjeve pene in vroče čokolade. 

Na delavnici Čokoljane, o kateri smo že pisali, nas je Gorazd Potočnik učil, kako skuhati pravo vročo čokolado, ki jo je prodajal tudi na stojnici. Pravi namreč, da vroča čokolada, ki nam jo ponujajo gostinci, ni prava, ko se ohladi namreč iz nje nastane puding. Prava vroča čokolada pa je tekoča tudi ko je že hladna. Pravi torej, da se pri nas streže in pije vroča čokolada, ki je zgolj približek tistega, kar bi morala biti, saj gostinci ponujajo napitek, ki je zgoščen s koruznim škrobom, v mešanici pa je še najmanj čokolade. Iz tega dobimo pravzaprav jed in ne napitek. Pravi, da v vroči čokoladi ne sme biti škroba, temveč polnomastno mleko z dodatkom nestepene smetane (ne tiste za kuhanje in ne rastlinske). Ko mleko in smetano segrejemo, dodamo kvalitetno pravo čokolado, ki naj bo temna, močnejša je (višji je % kakavovih delov), boljši je njen okus. Vedno ji tudi dodamo ščepec soli, ki poudari občutek sladkorja. S tako vročo čokolado je možno pripraviti veliko kombinacij (npr. z različnimi dodatki, okusi, začimbami, ali pa naredimo vročo hladno kombinacijo, uporabimo živila z različno teksturo...). Njegova skrivnost priprave kremne vroče čokolade pa je tudi uporaba paličnega mešalnika za infuziranje čokolade z mlekom. Nasekljano čokolado namreč stresemo v toplo mleko in smetano, nato pa je več ne segrevamo, ampak jo za lepo strukturo zmešamo s paličnim mešalnikom, kar je ključni korak za kuhanje prave vroče čokolade. Na delavnici nam je pripravil vročo čokolado s čilijem, ki je bila zelo zanimivega okusa.

Recept za francoski le chocolat chaud, torej za vročo čokolado (osnovni recept)

Potrebujemo:

65 g 65% temne čokolade (jaz sem uporabila 70%)

50 g 75% temne čokolade (jaz sem uporabila 80%)

250 g polnomastnega mleka

250 g smetane

15 g sladkorja v prahu

ščepec soli

Čokoladno nasekljamo. Mleko, smetano, sol in sladkor segrejemo na 65 do 75°C (toliko, da je vroče, vendar pa ne zavre). Nato v vročo mešanico stresemo nasekljano čokolado in malo počakamo, da se stopi, kar se zgodi zelo hitro. S paličnim mešalnikom zmešamo vročo čokolado, da dobimo homogeno zmes. Postrežemo.

Recept za kostanjev mousse

Za osnovo sem vzela recept za (svetlo) kostanjevo kremo, ki sem jo uporabila pri kostanjevi torti. Uporabila pa sem manjšo količino kostanja in smetane in dodala rum, maslo ter belo čokolado.

Potrebujemo:

200 g kuhanega kostanja

100 ml mleka

1 žlico sladkorja

25 g masla

1 žlico ruma

100 g bele čokolade

100 ml sladke smetane

Kuhan kostanj lahko nadomestite s kupljenim kostanjevim pirejem, vendar upoštevajte, da je lahko že sladkan, zato ne dodajajte sladkorja. Postopek za pripravo domačega kuhanega kostanja pa sem opisala na koncu tega recepta.

Maslo damo v posodo, primerno za na štedilnik in ga segrejemo (toliko, da skoraj zavre), nato vanj stresemo nalomljeno belo čokolado in pustimo, da se čokolada stopi. Premešamo in odstavimo, da se čokolada hladi. Pripravimo kostanjev pire. V mleko stresemo kostanj, postavimo na štedilnik ter segrevamo, da zmes zavre. Dobili bomo zelo gosto zmes, podobno krompirjevemu pireju. Ko zavre, kuhamo približno 5 minut in mešamo, da se pire ne bo prijel na dno posode. Nato pripravimo cedilo, ki ga postavimo nad prazno posodo in čez cedilo precedimo kostanjev pire. Ker je zmes precej gosta to delamo postopoma, tako da morebitne ostanke (npr. notranje lupinice kostanja, ki jih pri lupljenju nismo izločili ipd.) postrgamo s cedila in zavržemo. Pire ohladimo.

Ker bomo pire in čokolado dodajali stepeni smetani, poskrbimo, da so vse sestavine ohlajene. Smetano stepemo, primešamo ji stopljeno čokolado z maslom in kostanjev pire in rahlo premešajmo (mešamo ročno, ne z mešalnikom). Razdelimo v skodelice in vsaj za 2 uri postavimo v hladilnik, da se pena strdi.

Kostanjevo peno lahko pripravimo tudi v kombinaciji z vročo čokolado. Jaz sem jo uporabila tako, da sem jo dala na dno skodelice, na peno pa sem nato zlila vročo čokolado. Če boste tako ravnali tudi vi, upoštevajte, da hladna pena hitro ohladi vročo čokolado, zato to storite tik pred postrežbo.

MISEL DNEVA

Današnja misel dneva izhaja iz kolumne Mary Schmich iz leta 1997, v kateri je novinarka napisala govor maturantom ob zaključku šolanja, ki bi ga ona prebrala na zaključni slovesnosti, če bi imela to priložnost. 

Celotno besedilo vsebuje misli, ki imajo veliko sporočilnost, nasvete, spoznanja in modrosti za vse generacije. Govor ste morda že slišali v pesmi Everybody's free to wear sunscreen Baza Luhrmanna. Prisluhnite;)

ČOKOLADNI MOUSSE IN MANDLJEV KROKANT (brez glutena)

Krokant lahko kupite, vendar ga jaz naredim sama. Naredim ga malo več kot ga potrebujem, nato pa ga hranim v zaprti posodi na hladnem, da ga imam pri roki. Naredim ga iz olupljenih mandljev (kako jih olupiti smo že napisali tu: klik), namesto katerih pa bi lahko uporabili tudi druge oreščke, npr. lešnike ali orehe.

Recept za čokoladni mousse pa je tudi ena izmed klasik, ki sem jo tokrat naredila v okrogli obliki, da sem sladici lahko rekla torta:) Sicer pa bi peno lahko tudi razdelila v skodelice ali pa jo uporabila kot kremo za torto. 

Krokant pripravljam po naslednjem receptu:

Pripravim peki papir, ki ga položim na krožnik ali pekač. Papir premažem z jedilno žlico olja, nato pa na njem razporedim 150 g celih, olupljenih mandljev. 120 g sladkorja v prahu dam v posodo z debelim dnom in naredim karamel. Karamel naredim tako, da sladkor v prahu v posodi na zmernem ognju segrevam (ne dodajam ničesar, niti vode) tako dolgo, da zlatorumeno karmelizira. Pri tem sem ves čas zraven, sladkor občasno tudi premešam. Če tega še nikdar niste pripravljali, si navodila poglejte tu: klik. Karmeliziran sladkor nato takoj, še vročega, prelijem po mandljih, ki sem jih pripravila na peki papirju in kolikor je možno premešam, tako da karamela enakomerno prekrije vse mandlje. Maso postavim na hladno in šele, ko je masa hladna, jo najprej z nožem razrežem na večje kose, tako velike, da jih lahko dam v sekljalnik, kjer maso sesekljam (ne preveč na drobno). Shranim v steklenem kozarcu od kumaric:) in uporabim v sladicah, kjer potrebujem nekaj hrustljavega ali pa uporabim za okrasitev.

Čokoladni mousse (peno) pa sem pripravila v obliki torte, premera 24 cm, zato so količine malo večje. Količine lahko tudi zmanjšate, ker iz spodnjega recepta dobite veliko moussa, ki ga naenkrat načeloma ne morete veliko pojesti, čeprav je le pena:). Ker mi je všeč kombinacija čokoladnega okusa in pomaranče, sem dodala tudi temno čokolado s pomarančo in ker mi je všeč okus kardamoma v čokoladi, sem dodala tudi pol žličke tega, vendar pa lahko te sestavine prilagodite svojim željam (npr. dodate liker poljubnega okusa ali pa čokolado z izbranim okusom, če ne želite dodajati alkohola).

Potrebujete:

600 g temne čokolade (lahko kombinacije različnih čokolad, z različnim deležem kakavovih delov, jaz sem za pomaranči okus uporabila tudi temno čokolado s pomarančo)

5,7 dl sladke smetane

4 velike rumenjake

100 g sladkorja v prahu

kardamom v prahu (poljubno), po okusu, npr. pol žličke

V receptu uporabimo tudi rumenjake in to surove. Poskrbite, da imate sveža jajca. Kljub temu, da sem imela sveža jajca, me je vseeno skrbelo, da ne bi bilo kaj narobe, zato sem naredila tako, da so tudi rumenjaki toplotno obdelani. 

Delala sem po naslednjem postopku: 

Temno čokolado razlomimo in jo stopimo na običajen način. (Jaz jo stopim v mikrovalovki. Če le-te ne uporabljate, jo lahko stopite tudi nad vodno kopeljo.) 100 g sladkorja v prahu stepamo z rumenjaki v posodi nad vrelo vodo. To naredimo tako, da na štedilnik damo posodo z vodo in počakamo, da voda zavre. V drugo posodo damo sladkor in rumenjake, nato pa to posodo postavimo nad tisto, v kateri je vroča voda tako, da se ne dotika vroče vode. Ves čas rumenjake stepamo, da dobimo penasto zmes in pozorno mešamo z metlico ali mešalnikom nad vodno kopeljo. Temperatura jajc mora doseči 70°C in takoj, ko jo doseže, zelo pozorno spremljamo, da te temperature ne preseže za več kot 2°C, mešamo še dve minuti, nato jajca odstavimo, da se nam ne bodo skuhala. Temperaturo najlažje zmerimo s kuhinjskim termometrom, če pa ga nimamo, pa se lahko tudi brez termometra jajca primerno obdela. Jaz to naredim tako, da takoj, ko začutim, da se jajčna masa prijema na dno posode, le to odstavim in hitro mešam. Pred tem pa maso občasno potipam s (čistimi) prsti, da vidim, da je res vroča.

V jajčno maso vmešamo stopljeno čokolado. Stepemo smetano in jo postopoma dodamo čokoladni mešanici, dodamo kardamom in premašamo. Stresemo v model oz. razporedimo v posodice in potresemo s krokantom tako, da prekrijemo celotno površino (porabili ga boste približno polovico, preostanek boste shranili za drugič). Pustimo čez noč v hladilniku, da se pena strdi.

SIROVI KRUHKI (brez glutena)

Pripravili smo še eno izmed serije objav receptov s tapiokino moko, tokrat za kruhke, ki bi jih lahko označili tudi kot pogojno paleo, saj so primerni za paleo jedce, ki v svoj jedilnik vključujejo tudi sir in tapiokino moko oz. škrob. V receptu sem sicer uporabila parmezan, ker se med peko ne razleze, namesto tega pa lahko uporabite tudi kakšen drug sir. 

* preizkusili smo drugačen recept za kruhke, pri katerem pa je postopek priprave enak, razlika je v tem, da so kruhki, pripravljeni po receptu za testo št. 1 mehkejši in so dobri tudi naslednji dan, zato ker uporabimo več parmezana, medtem ko so kruhki, pripravljeni po receptu za testo št. 2 bolj suhi in meni niso tako dobri. Res pa je, da kruhki, pripravljeni po receptu št. 1 radi razpokajo in niso tako fotogenični kot tisti, pripravljeni po receptu št. 2.

recept za testo št. 1:

200 g tapiokine moke

100 g parmezana

100 g mleka

1 manjše jajce

15 g masla

pol žličke soli

recept za testo št. 2:

120 do 150 g tapiokine moke

50 ml sladke smetane

50 ml vode

1 žlico masla (15 g)

pol žličke soli

1 jajce

30 g sira (naribanega parmezana)

Postopek priprave je naslednji:

pripravimo tapiokino moko

pogrejmo tekočino (mleko oz. smetano in vodo), sol in maslo, da skoraj zavre

zmešamo moko z vročo tekočino in počakamo, da se malo ohladi

šele nato dodamo stepeno jajce in dobro premesimo, 

sledi ključni del, saj je najtežje dobiti ravno prav trdo testo, praviloma potrebujemo kepo testa; če testo ne obdrži oblike, dodamo še malo tapiokine moke, vendar ne preveč (če bodo kruhki premehki, se bodo med peko razlezli, če bodo pretrdi, bodo suhi), nato dodamo nariban parmezan in oblikujemo kroglice

nastalo jih bo približno 15, težke naj bodo od 30 do 35 g, pečemo jih 15 do 25 minut v pečici, segreti na 200°C (ko se povrhu kroglic začnejo pojavljati temnejše lise, so pečene) 

pojejte še tople, lahko jih namažete z maslom.

Če ne boste pojedli svežih, jih lahko pojeste naslednji dan, pri čemer priporočam, da jih predhodno pogrejete v mikrovalovki. Recept lahko podvojite in del testa zamrznete tako, da oblikujte kroglice, vsako posebej zavijete v prozorno folijo in zamrznite.

PALEOVEMBER - odgovori na vprašanja (pivo, jetra, žolč, mleko, kruh in ostalo)

Čestitke vsem, ki ste prispeli do polovice paleovembra. Še malo, pa boste zmagali:) Če ste zamudili uvodno paleovembrsko predavanje, o katerem smo tu že pisali, ste tudi zamudili odgovore na nekaj zanimivih vprašanj, na katere je predavatelj Marko Roblek že podal kratke odgovore. Na ista vprašanja smo pripravili nekaj odgovorov: kako je s pivom, drobovino, mlekom in kruhom ter ali je paleo prehranjevanje primerno za tiste, ki nimajo žolčnika. 

Ali je drobovina (npr. jetra) škodljiva, ker so filter za strupe?
Drobovina, npr. jetra so zelo priporočljiva, saj vsebujejo veliko hranljivih snovi, jetra vsebujejo veliko vitamina A ter ostalih vitaminov, ki so topni v maščobah (D, K, E), zato jih jejte vsaj enkrat na teden. Res je, da so jetra filter za strupe, vendar pa se v jetrih strupi ne zadržujejo. Predstavljajte si jih kot cedilo, skozi katerega se telo čisti. Cedilo pa ne zadržuje snovi, temveč je samo sredstvo skozi katerega snovi prehajajo. Priporoča se drobovina živali, ki so hranjena s kvalitetno hrano, vendar pa če te možnosti nimate, vam priporočam, da jetra vseeno jeste. Če okusa niste vajeni, najprej začnite s piščančjimi, nato preidite na kunčja, na svinjska in nazadnje na telečja (telečja imajo zelo močan okus, tega tudi jaz ne prenesem). Priporoča se, da jeste tudi druge organe, npr. ledvica, jezik, srce, možgane, vampe, saj ima drobovina minerale, esencialne amino kisline, vitamine in zdrave maščobe v zelo koncentrirani obliki, ki jih mišično meso nima. Okus je resda specifičen, vendar pa imamo pri nas še to prednost, da nas je večina vsaj v otroštvu poznala ta okus, četudi se drobovina na naših krožnikih ne znajde več tako pogosto. Okusa se da ponovno navaditi, je pa potrebno vztrajati. Morda jetra za začetek narežite zelo na drobno in vmešajte v mleto meso iz katerega naredite mesne kroglice, mesno štruco ali pleskavice. Če pa so vam tudi jetra premočnega okusa, lahko najprej začnete s srcem, ki je tudi odličen vir kolagena in elastina. Lahko ga npr. pripravite v omaki, na prepraženi slanini ali pa povprašajte babice in prababice, ki bodo najboljši vir informacij in preizkušenih receptov.

Ali je pivo paleo živilo, je namreč fermentirano?
Ne, pivo vsebuje gluten, ki v paleo prehrano ne sodi, saj v telesu povzroča vnetne procese, vsebuje tudi lektine in fitično kislino, ki je tudi antinutrient (nase veže koristne minerale; magnezij, cink, železo ter jih izloči iz telesa). Pivo, ki je narejeno brez glutena pa je zelo različno po sestavinah. Če že morate, izberite tistega, ki nima veliko sladkorja in alkohola in ki ima čimbolj kvalitetne sestavine (če ste na mesečnem paleo izzivu, pa se vsaj prvi mesec izogibajte alkoholu).

Kaj je lahko nadomestek kruhu?
Žal je ravno gluten tisti, ki kruhu da prožnost in značilno teksturo, zato pravega paleo nadomestka ne boste našli, četudi preizkusite vse obstoječe recepte. Manjka jim namreč bistvo, ki je nenadomestljivo. Vseeno pa lahko s pestro izbiro različnih jedi tako popestrite svoje jedilnike, da bo kruh še najmanjši problem. Veliko ljudi sprva misli, da bodo pogrešali kruh, vendar ponavadi ugotovijo, da bolj pogrešajo druga živila, ponavadi tista, ki jih jedo zraven kruha ali na kruhu (npr. različni namazi, salame, siri itd.). Sprva smo tudi mi preizkušali recepte za kruh in tudi objavili dva recepta: Elanin kruh in bananin kruh, vendar pa sta oba bolj sladka, lahko pa preizkusite tudi mafine, npr. z bučkami. Vsi recepti vam bodo dali kruhovo teksturo, vendar pa pravega nadomestka (še) ni.

Kako naj se palea lotijo tisti, ki nimajo žolča (žolčnika)?
Težave z žolčnikom so pogosto zelo povezane z občutljivostjo na gluten, čeprav to dejstvo ni široko znano. Žolčne soli so izjemno pomembne pri prebavi maščob, saj maščobo topijo, zato žolčnik potrebujemo in če imate možnost, se odstranitvi izognite. Zato je za vse, ki imate težave z žolčem izredno pomembno, da gluten izločite ter da žolču pomagate pri presnavljanju zdravih maščob (maslo, mast, kokosovo olje, izogibajte se kuhanju z maščobami, ki so na sobni temperaturi  v tekočem stanju), ki se jim nikar ne izogibajte, saj so zelo pomembne za vaše telo. Poiskati boste morali prehranska dopolnila, ki so temu izrecno namenjena in jih redno uživati (za žolč in za želodčno kislino). Pazite, da ob obrokih ne pijete, ker si tako še bolj zredčite želodčno kislino in hrano težje prebavite. Pozanimajte se v slovenskih lekarnah, v primeru, da boste neuspešni, vam še vedno preostane nakup preko svetovnega spleta. Več si preberite tu: klik.

Koliko mleka dnevno lahko spijem, če pijem mleko pašnih živali, ki so hranjene samo s travo, če vem, da mi mleko ne povzroča težav, saj ga uživam že vse življenje?
Prvi mesec je namenjen izločitvi znanih potencialnih alergenov in povzročiteljev avtoimunskih reakcij, med katere sodi tudi mleko in mlečni izdelki. Če si življenja brez mleka ne predstavljate, potem ne morete vedeti, ali vam povzroča težave, dokler ga iz prehrane za en mesec ne izločite ter ga nato postopoma ponovno uvedete v svojo prehrano, pri čemer opazujete odziv svojega telesa. Težko boste namreč razločili simptome, npr. če mislite, da vam probleme povzroča gluten, boste to najlažje ugotovili, če hkrati iz prehrane izločite tudi mleko, saj so simptomi pri obeh zelo podobni. Šele po popolni izločitvi iz prehrane boste lahko prišli do jasnih rezultatov. Res je mleko pašnih živali kvalitetnejše, posebno surovo, vendar pa ga morda vaše telo vseeno ne presnavlja dobro.

Kako je s paleom in sezonami (letnimi časi)?
Paleo ne predpisuje, da jeste skladno s časom v letu, vendar pa poudarja uporabo lokalnih in svežih sestavin, saj so hranljivejša kot tista, ki so, preden so prišla na trgovske police, prepotovale pol sveta. Če imate svoj vrt, poskusite čim več zelenjave pridelati sami in jo nato uporabiti pri pripravi jedi. Na ta način boste najlažje uživali sezonsko hrano. Za zimo pa si pripravite kislo zelje, marmelado (npr. jabolčno) itd. Če si boste sredi zime zaželeli jagode, pa kupite zamrznjene, isto velja za ostalo zelenjavo in sadje, ki je pozimi težje dosegljivo.

MISEL DNEVA

KLIK: Jack Johnson, Wasting time, official music video

GLASBENI DOKUMENTAREC # 5 - MUSCLE SHOALS

"Magično. To je tista beseda, ki mi pride na misel, ko pomislim na Muscle Shoals... Vse kar moraš narediti, je prisluhniti. In ko boš, boš transportiran.... slišal boš nekaj najlepših glasov, ki so kdajkoli bili... " - Bono

Muscle Shoals je majhno mestece na meji z Alabamo. Kot pravi Bono zgoraj, je Muscle Shoals izjemen kraj, kraj glasbe. Nekateri verjamejo, da ima na glasbo velik vpliv tamkajšnja pokrajina. Za Muscle Shoals je po pripovedovanju prebivalcev mesteca to reka Tennessee, katero so včasih imenovali Nunnuhsae, kar je pomenilo reka, ki poje. Prebivalci verjamejo v legendo, da je ob reki živela gospa, ki je prepevala pesmi zato, da bi zaščitila prebivalce. O tem, da je Muscle Shoals izjemen kraj pa ne pripoveduje le legenda, ampak tudi resnične zgodbe, kot je zgodba Helen Keller. Hellen Keller je bila prebivalka Muscle Shoalsa, ki je bila  popolnoma gluha in slepa. V Muscle Shoalsu še vedno stoji vodnjak, pri katerem se je Hellen naučila prvo besedo in to je bila beseda voda, kar samo potrjuje, kako pomembno vlogo ima reka na tamkajšnjo pokrajino in ljudi.

Izjemen dokumentarni film skozi oči glasbenikov predstavi kraj Musle Shoals in snemalni studio Fame. Spoznamo ustanovitelja studia, Ricka Halla in ritem izvajalce, ki so glavni "krivci" za revolucijo v zgodovini glasbe. V dokumentarcu lahko vidimo Keitha Richardsa, Micka Jaggerja, Jimmyja Cliffa, Willsona Picketa, Percya Sledge, Aretho Franklin, pa tudi že zgoraj omenjenega Bonota, Alicio Keys....

Če želite izvedeti več o tem, kako se je zgodba studia, glasbenikov in glasbe v Muscle Shoals razvijala, si oglejte dokumentarni film. Zelo priporočam:)

Uradna stran: http://www.magpictures.com/muscleshoals/

LOMO FOTOGRAFIJE #18

TAPIOKIN PUDING (paleo/brez glutena)

Še en izmed receptov s tapioko, tokrat s tapiokinimi kroglicami (tapioca pearls), za katere je znano, da jih uporabljajo za tapiokin puding ali pa za bubble tea (ki se v zadnjem času tudi v Sloveniji prodaja na večih mestih). Lahko pa jih iz tapiokine moke in vroče vode naredite kar sami, navodila najdete tu: klik. Če boste poskusili, nam poročajte o rezultatih. Tapiokin puding je osnova, ki vam prepušča veliko domišljije, saj bo od dodatkov odvisen okus. Nekaj idej najdete spodaj.

Potrebujemo:

1 dl tapiokinih granul oz. kroglic

250 ml kokosovega mleka

250 ml vode

ščepec soli

pol kozarčka jabolčne marmelade (ali 1 naribano jabolko in žlico medu)

ščepec mletega kardamoma

ščepec cimeta

pol žličke vanilijevega ekstrakta

Nekatere granule je potrebno predhodno namakati (npr. velike kroglice kot jih vidite na zgornji sliki levo), medtem ko drugih ni potrebno predhodno namakati (npr. kroglice na sliki desno). Če jih je potrebno predhodno namočiti, jih prelijte z mlačno vodo in pustite kakšno uro. Tapiokin puding sam po sebi nima posebnega okusa, zato mu lahko dodate čokolado ali pa jabolčno marmelado. Če le-te nimate, lahko naribate jabolko, ki ga kuhajte skupaj s tapioko in osladite z medom. 

V posodi zmešajte kokosovo mleko, vodo, sol, kardamom, cimet in vanilij in zavrite. Ko tekočina zavre, primešajte tapiokine kroglice in kuhajte 15 do 30 minut (jaz sem kuhala velike kroglice 30 minut, manjše pa bi kuhala 15 minut). Ker se zmes hitro zgosti, morate biti pozorni, da se vam ne bo prijela na posodo, zato redno mešajte. Ko so kroglice prozorne, so kuhane. Šele takrat dodajte jabolčno ali drugo marmelado (nujno poizkusite ali ste je dodali dovolj in jo po potrebi dodajajte, dokler ne dosežete željenega okusa). Sicer pa lahko namesto čokolade, marmelade, jabolk ali banan  kuhan puding prelijete čez drugo sveže sadje (predvsem slajše tropsko sadje, npr. mango, ananas, liči, papaja...). Puding je dober mlačen ali ohlajen, vendar pa meni neposredno iz hladilnika ni najboljši (najraje ga pred postrežbo pustim na sobni temperaturi). Če vam je bolj všeč puding, ki je bolj tekoč (npr. kot mlečni riž), enostavno uporabite manj tapiokinih kroglic ali pa dodajte več vode in kokosovega mleka. 

Bio tapiokine granule lahko v VitaCare kupite za 3,29 eur (za 500 g), v trgovini Kitajski vrt pa stane 375 g velikih kroglic 2,53 eur, manjše pa so 2,75 (400 g).