PROJEKT LETA - IZDELAVA POSNETKA Z UPORABO FILMSKEGA TRAKU IN KAMERE SUPER 8

Največji in najzahtevnejši projekt, ki sem ga tekom leta izdeloval, je pred vašimi očmi.

ZGORNJI POSNETEK!

Mogoče se boste po ogledu (ki ga priporočam pred branjem) vprašali, zakaj je posnetek tako poseben, da lahko nosi naslov Projekt leta. Mogoče se vam video ne bo zdel prav nič posebnega ali pa vam celo ne bo bog ve kako všeč:). Pa vendar je bilo za nastanek zgornjega filmčka potrebno osvojiti veliko novega znanja, projekt je zahteval relativno velik finančni vložek, pa tudi potrpljenje in skrb, ustvarjanje pa je bilo vsekakor tudi zabavno in poučno:) 

Skupaj z vami bi rad delil svojo izkušnjo o tem, kako je filmček nastajal, za kar se bo potrebno vrniti dobrih 8 mesecev nazaj, nazaj na začetek projekta:) Ker se zavedam, da je branje dolgih prispevkov zamudno in imajo nekateri raje slikovne objave, sem za tiste pripravil tudi  fotografije, tako da: ne se ustrašiti dolge objave in malce "poskrolajte" po objavi. Ostali pa....

...se vrnimo osem mesecev nazaj, ko sem od mamine sodelavke dobil star, a vendar dobro ohranjen lomo fotoaparat Werra (odlične fotografije te naprave lahko vidite v zavihku lomografija), in pa staro kamero Elmo 412 - Xl macro, o kateri nisem vedel prav ničesar. Prav ta nevednost je v meni v trenutku vzbudila radovednost in željo po tem, da jo tudi uporabim. Kamero sem sprva obračal na vse strani in ugotavljal, kaj pomeni to in ono. Kar takoj sem povprašal tudi "strica Googla", če mi on zna dati kakšno informacijo o kameri. Prav o tej kameri mi ni znal veliko povedati, mi je pa vendarle dal pomemben podatek, in sicer da je kamera ena izmed kamer velike družine Super 8. Bratranci in sestrične teh kamer pa imajo med sabo zelo podobne značilnosti in to je pomembno, saj s tem podatkom lahko ugotovimo, kako kamera sploh deluje.

Super 8 kamera Elmo 412 XL Macro

Prvo poglavje: Spoznavanje Super 8 kamere ter učimo se na napakah:)

Pomemben podatek o delovanju Super 8 kamer je ta, da snemajo na 8 milimetrski filmski trak. Prednost kamere pred fotoaparatom pa je, da na filmski trak posname v sekundi toliko fotografij, da dobimo ob gledanju na projektorju premikajočo se sliko. Filmski trak je v obliki kasete, ki jo vstavimo v kamero. Poznamo več vrst filmskih trakov. Prav tako kot pri fotoaparatih imamo tudi tukaj črnobelega in barvnega. 

Ugotovil sem tudi, da kamera za delovanje potrebuje 4 navadne (AA) baterije, da ima leča ročni/digitalni zoom in ročni fokus, možnost snemanja v slabši svetlobi, ima pa tudi kolešček, ki prikazuje, koliko minut smo snemali.

Filmski trak v obliki kasete - Agfa Moviechrome A40 (ki ga danes ne izdelujejo več)

Projekt brez ovir ni pravi projekt in tudi ta je poskrbel za prvo izmed mnogih ovir:  kje kupiti primeren film za mojo kamero? Ugotovil sem, da se za Super 8 kamere najpogosteje uporabljata dva filma: Kodak Ektachrome 100D in pa Kodak Tri-x 7266. Razlika med njima je ta, da je prvi barvni, drugi pa črnobeli. Seveda sem najprej pogledal na eBay, kakšna je kaj ponudba, vendar so bile cene tako visoke, da nisem mogel verjeti. Prepričan sem bil, da gre za napako. Po premišljevanju ali je cena kasete 35 evrov oz. več previsoka, sem le prišel do informacije o dragocenosti kasete. Nekaj let nazaj so zaustavili še zadnjo proizvodnjo 8mm filmskega traku za domačo uporabo, tako da jih v trgovini ali spletni trgovini ni več mogoče kupiti. Kako priti do filmskega traku po malo bolj ugodni ceni sem spraševal tudi v raznih videotekah in studiih, vendar nisem našel nikogar, ki bi mi znal pomagati. Povedali pa so mi, da je dolžina filmskega traku v eni kaseti  le za dobre 3 minute snemanja. To torej pomeni, da je potrebno za 3 minute snemanja odšteti 35 evrov ali več, kar je seveda čisto precenjeno. Radovednost pa je premagala višino cene in tako sem se vseeno odločil za nakup.

Prigoda št. 1: Oči so se mi zasvetile, ko sem na italijanskem eBay-u zagledal, da nekdo prodaja film le za dobrih 20 evrov. Kar takoj sem ga naročil. Čakal sem približno mesec dni, vendar film ni in ni prišel. Zato sem kontaktiral ponudnika, ki pa mi je odpisal, da čaka, da pošljem film k njim. Ugotovil sem, da sem naročil razvijanje filma in ne samega filma. Ko sem mu razložil, da smo se narobe razumeli, sem se po daljšem dogovarjanju zmenili, da mi pošljejo črnobel film Kodak Tri-x za 35 evrov, saj mi denarja niso hoteli vrniti.

Nauk: Naučil sem se, kaj pomeni italijanska beseda Sviluppo, ugotovil pa sem tudi, da bom moral posneti film dati nekomu razviti. To oviro pa sem preložil na pozneje, saj še vedno nisem vedel, kako se kamera sploh uporablja.

Drugo poglavje: Kako se uporablja Super 8 kamero

Zavedal sem se, da imam staro kamero s 3 minutnim filmom, za katerega sem odštel kar nekaj denarja, kar pomeni, da bom moral zelo dobro premisliti in izkoristiti vsako sekundo posnetka, saj si ne bom mogel privoščiti, da bi šlo kaj narobe. Tako se bom moral opremiti s kar se da veliko informacijami o samem delovanju kamere. Ker sem želel posneti tudi kaj zanimivega, sem se odločil, da izkoristim idealno priložnost: roadtrip Italija - Francija.

Resnično sem upal, da bom našel nekoga, ki je tako kamero že držal v rokah, vendar tudi po številnih klicih in Youtube posnetkih ni bilo uspeha. Problem je bil tudi v tem, da nisem mogel nikjer preizkusiti, ali kamera sploh še deluje. Naš roadtrip se je vse bolj približeval in zmanjkovalo mi je časa. Ker nikjer nisem dobil pravega odgovora o delovanju kamere, mi je preostalo edino, da se zanesem na lasten občutek. Smiselno se mi je zdelo, da kamero uporabljam na isti način kot fotoaparat, le da jo še malo premaknem v stran:). To sem tudi storil in upal, da kamera opravlja svoje delo.

Prigoda št. 2: Na našem roadtripu je bilo zelo vroče. Iz področja fotografije vem, da lahko film, če ga hranimo pri neustrezni temperaturi, uničimo. V kampu so imeli hladilnike, zato sem prišel na odlično idejo, da lahko vse filme postavim v hladilnik, kamor smo zložili tudi vso hrano, ki smo jo imeli s seboj. Filme sem pustil in odšli smo v Cinque Terre. Naslednji dan sem šel pospravit hladilnik, saj smo odhajali s kampa na naslednjo destinacijo. Ko sem odprl hladilnik, je bila notri dobesedno poplava. Vsi filmi so plavali v vodi in tako sem mislil, da sem uničil vse filme in bil še bolj prepričan v to, da iz vsega tega ne bo nič.

Tretje poglavje: Snemanje filmčka

Tri minute snemanja niti ni tako malo, čeprav bi človek mislil nasprotno. Če vsak kader traja nekaj deset sekund, potrebujemo za triminuten film kar nekaj kadrov.

Snemal sem tako, da sem prosil ostale soudeležence roadtripa, da so naglas šteli sekunde, da sem približno vedel koliko časa snemam, saj nisem bil prepričan, če števec pravilno deluje. Tako sem si zapisoval kako dolge kadre imam, da sem si znal razporediti preostali čas na filmu. Ostale stvari pa sem počel podobno kot pri fotografiranju z analognim fotoaparatom.

V filmčku lahko vidite tudi slike, ki so bile narejene z lomo fotoaparatom Werra.

4. poglavje: Razvijanje filma in vesela novica

Ko smo prišli domov, sem na eBayu hitro našel prijaznega ponudnika iz Anglije za razvijanje filma po ugodni ceni (15 evrov). Ko sem po mesecu dni čakanja dobil razvit film, sem si lahko oddahnil, saj sem videl, da je vse, kar sem snemal, dejansko na filmu.

Ker pa ti razviti film v rokah ne pomeni nič (ravno tako kot pri fotoaparatu), če nimaš projektorja, na katerem bi ga lahko predvajal, ga moraš dati še nekomu, ki se ukvarja s presnemavanjem 8mm filma na DVD. Tako je film potoval še v Celje (Video storitve Celje), kjer so mi film presneli na DVD. Vse to je povzročilo veliko skrbi, saj nikoli ne veš ali se bo pošiljka izgubila, uničila... 

Ko je film prepotoval že kar lep del Evrope, je končno prispel domov in je izgledal takole:)

Končni izdelek sem tako po več mesecih držal v rokah. Ko sem si posnetek prvič ogledal na računalniku, sem opazil, da je posnetek kar slabe kakovosti (kot ste tudi sami lahko videli). Ta pojav si razlagam podobno kot pri fotografiji: ko razvijemo fotografski film, je na filmu najboljša kakovost fotografije. Ko jo preslikamo na fotografski papir, se kakovost že malce izgubi. Če pa jih še preskeniramo (po možnosti s slabim skenerjem), pa postane kakovost slike zares slaba.

Podobno se je zgodilo tudi z mojim filmskim trakom. Vendar pa sem bil vseeno zares vesel, da je sploh kaj bilo na njem :).

Zadnje poglavje: Projektor

Da bi zares obudili stare čase, je bilo potrebno narediti še korak dlje. Ja, film si je bilo potrebno ogledati še na pravem starinskem projektorju, ki mi ga je prav tako prijazno posodila mamina sodelavka.

Nastala je prava zbirka starinskih naprav, katere so že leta nazaj odšle v pozabo in v svet starin.

Vse skupaj je na pogled zares fascinantno, uporaba pa je resnično nostalgična.

Naj povem, da je bila največja umetnost, ko sem dobil projektor, odpreti kovček, v katerem je bil shranjen projektor:).

Ko mi je to čisto ponesreči uspelo, pa je bilo spet potrebno ugotoviti, kako projektor sploh deluje. Google mi tudi pri tem ni znal kaj dosti pomagati, zato je bilo potrebno vklopiti možgane. Na srečo so bila zraven še navodila, sicer v nemščini, vendar sem iz slikic dobil kar nekaj odgovorov. Projektor smo morali odpreti in videli smo....

...kako zgleda projektor v notranjosti:)

Potrebno je bilo ugotoviti, kje se skriva palčka (slika 2), na katero pritrdimo dva koluta: kolut s filmom (slika 4) in kolut, kamor se bo navijal film (slika 5). Po obračanju projektorja na vse strani nam je to končno uspelo in že smo bili korak bližje gledanju filma. Mamina sodelavka mi je posodila tudi nekaj njenih filmov, kar je seveda prišlo zelo prav.

škatla za shranjevanje filmskih kolutov

Film je bilo potrebno sedaj vstaviti v projektor, kar smo storili s pomočjo navodil, kot nam lepo prikazuje slika. Pri tem nam je prav prišlo tudi znanje, ki smo ga sproti nabirali.

Zadnji problem, ki smo ga imeli, pa je bil ta, da nismo mogli vključiti kabla v vtičnico. Kabel je bil namreč starinski nemški, zato se ni prilegal našim vtičnicam. Tu je na pomoč priskočil oči, ki je našel starinski navoj za žarnico, ki ima ob straneh dve vtičnici. To čudo imenujemo Ravbarček. Ime je dobil po tem, ker je žarnici kradel elektriko:)

Ravbarček

Ko je bilo vse nared, pa je sledil le še zadnji korak; vklop projektorja:) 

Po vsem tem času si nam je končno uspelo pogledati film še na projektorju. Koščki mozaika so se skoraj že sestavili, manjkal je le še zadnji: ko film pogledamo, ga je potrebno prevrteti nazaj na prvotni kolut.

To naredimo s pomočjo starinskega Adobe Premiera:). Tako sem ga jaz poimenoval, saj se v škatlici ne skriva le možnost vrtenja filma na prvotni kolut, ampak so notri tudi škarjice in lepilo za urejanje filmčkov ("editanje"), olje za podmazovanje projektorja in pa naprava za rezanje filma.

Tako, projekt je zaključen!

Nastajal je dolgo in ravno čas je bil tisti, ki je prinesel projektu veliko težo. Kakor sem že v uvodu povedal, je bilo delo na tem projektu predvsem zabavno in zelo poučno. S starinskimi napravami se rad vrnem nazaj v čas, saj so te naprave kot nekakšen časovni stroj.

Poleg  tega se pri takšnem projektu veliko naučiš, spoznaš nove ljudi, bolj znaš ceniti zgodovino in naprave, ki so predhodnice današnjim, filme in ljudi, ki so se v tistih časih ukvarjali s fotografijo in filmom in kateri so zaslužni za to, da je filmski in fotografski svet danes tako razvit.

Na koncu pa bi se rad še zahvalil mamini sodelavki, ki mi je posodila vse te naprave, s katerimi smo se vrnili nazaj v času in pa celotni roadtrip ekipi, ki je pomagala pri vsaki sekundi snemanja.  

Za zaključek sem za vas posnel tudi najbolj slavno Disney osebo: Miki Miško (Mickey Mouse), ki je verjetno še iz 60ih let.

Če se kdo sprašuje, če projektor predvaja tudi zvok, naj povem da ne. Dodal sem ga, da malo popestri filmček:)

Ker je težko ubesediti in s slikami pokazati, kako resnično poteka postopek proeciranja filma s starinskim projektorjem, sem naredil še krajši tutorial:

Še nekaj zanimivosti:

• Za projekt sem odšel okoli 70 evrov, za kar sem dobil dobre 3 minute posnetka. Ker filma več ne izdelujejo, se bo takih projektov vse težje lotevati, saj bo cena filma naraščala, posledično pa bo težko najti ljudi, ki bi film razvili, projektorji se bodo sčasoma pokvarili in predvajanje takih filmov bo najverjetneje možno le še v muzejih.
• Informacije o delovanju kamere in projektorja skoraj ni. V primerjavi z današnjimi napravami je potrebno veliko več misliti in uporabljati možgane ter preizkušati različne načine uporabe, posledično pa si naučeno veliko bolje zapomnimo v primerjavi s hitro dostopnimi in dosegljivimi informacijami na internetu. 

Sklepna misel:

Če se želite sami lotiti kakšnega projekta, pa ste v dvomih, ali se splača vložiti veliko časa in relativno veliko denarja, razmislite še, ali bo projekt pripomogel k vaši kreativnosti, ali vas bo spodbudil k raziskovanju novih področij in ali boste z vloženim trudom pridobili novo znanje. Sam sem namreč ugotovil, da sem s tistim, kar zahteva več časa in poglobljenega raziskovanja bolj zadovoljen in da se pri tem veliko naučim. V konkretnem primeru filma ter celotnega procesa od posnetka do predvajane slike, ki je danes, z dostopnim digitaliziranim postopkom posledično razvrednoten, je podobno kot na drugih področjih umetnosti. Zato se kdaj lotite kakšnega takšnega projekta, da dobite občutek, koliko znanja, kreativnosti ter energije je potrebne, da se nek projekt izpelje od začetka do konca.