ALI JE ZMERNOST RES NAJLEPŠA ČEDNOST?

Če je vaša novoletna zaobljuba, da boste shujšali ali pa da boste zdravo jedli, potem ste gotovo že izkusili obilje informacij na področju diet in zdrave prehrane. Ker vsi jemo, mislimo da o hrani tudi vse vemo. 

Če ste svoje zaobljube povedali okolici, se niste mogli izogniti kakšnemu dietnemu nasvetu, pa tudi sicer je diet obilo, na kar nas ves čas opozarjajo v revijah, časopisih, pa tudi na spletu. Veliko informacij si tudi nasprotuje (primer sta dva nasprotujoča si prispevka iz istega spletnega vira: nikar ne jejte zvečer / lahko jeste zvečer). Najpogosteje pa boste zasledili opozorilo, da kratkoročne diete ne pomagajo, da je potrebno način prehrane spremeniti za vedno. Gotovo vsi poznamo koga, ki se drži določene prehranske smeri, ker je npr. vegetarijanec. In kadar človek začne razmišljati, kako bi prehrano spremenil, se ne more izogniti samospraševanju; kdo sem, v kaj verjamem. To so vprašanja, na katere pogosto iščemo odgovore že v mladosti in takrat se marsikdo odloči za eno izmed prehranskih smeri.

Kdo torej ste? Ste vegetarijanec, paleo jedec, vegan ali pa morda eden izmed tistih, ki pri izbiri prehrane zagovarjajo, da je treba jesti vse po malem, biti zmeren in prezirate zgoraj naštete "skrajneže"? Ali pa se uvrščate v eno izmed naštetih skupin, ampak tega raje ne razglašate, saj se bojite, da vam bodo pripisani stereotipi, ki se jih pogosto pripisuje določenim skupinam (npr. vegetarijanci so taki in taki, vegani spet drugačni). Zanimivo je, da se tudi vegetarijanci razvrščajo v mnogo skupin oz. tipov:

Vir.

Poleg različnih vrst vegetarijanstva se ljudje uvrščajo v še veliko drugih skupin, npr. lokavore, ki jedo samo hrano, pridelano v neposredni bližini, pa freegane, ki jedo tisto, kar so drugi zavrgli. Kot ste na blogu že opazili, obstajamo tudi paleo jedci, pa tudi paleo ima še eno različico - primal. 

Zdi se mi, da se ljudje pri izbiri svoje skupine odločamo predvsem glede na dva glavna vidika:

- filozofsko psihološki vidik in
- biološki vidik.

Filozofsko psihološki je moralno etični, torej pri izbiri hrane upoštevamo dejavnike kot so varstvo živali in okolja. Temelji na naših prepričanjih, npr. verskih ali pa drugih prepričanj - kaj je in kaj ni zdravo, (prepričanje, da je meso nezdravo, da je svinjska mast nezdrava, da je sadje zdravo). Izbiramo živila, za katere menimo, da so etično sprejemljiva, da s tem ne bomo škodili ekosistemu in živim bitjem (ter vsaj nekaj pustili zanamcem). Upoštevamo načine vzreje živali (zagovorniki brezmesne prehrane pogosto prikazujejo nehumane načine vzreje, da bi v nas vzbuditi gnus) in načina pridelave (brez pesticidov, hormonov, antibiotikov). Sem sodi tudi bojkotiranje države izvora ali korporacije oz. proizvajalca (npr. kupujete samo čokolado s Fair trade označbo, več o tem smo pisali tu: klik). 

Biološki vidik pa je tisti, ki upošteva biologijo človekovega telesa. Pri tem se sprašujemo kaj telo potrebuje za optimalno delovanje (katera mikro in makrohranila itd.), pri čemer upošteva vse od celičnega dihanja do prebave, vpliva okolja, narave... Velik poudarek daje samoopazovanju - reakcijam telesa na vnešene snovi in nenehnemu prilagajanju prehrane potrebam telesa (glede na telesno vadbo, nivo stresa, nosečnost, starost, bolezen...)

Končna zbira temelji na kombinaciji obeh, vendar pri nekaterih bolj prevlada filozofsko psihološki vidik, torej prepričanje, pri drugih pa biološki vidik. Primer kombinacije je izbira ekološke prehrana, ki jo izbiramo zaradi načina pridelave, ki je bolj prijazen do okolja (filozofsko psihološki vidik, z upoštevanjem trajnostnega razvoja) in ker je boljša za telo, saj nima hormonskih motilcev ipd. (biološki vidik). Zanimivi se mi zdijo pesce-pollotarijanci, ki jedo perutnino, ribe, jajca, mlečne izdelke in so vegetarijanci, domnevam, da zaradi filozofsko psiholoških vidikov (verjamejo, da rdeče meso ni zdravo).

Sedaj pa je vprašanje; kako izbrati? V katero skupino se uvrstiti, je morda najbolje, da ostanemo v skupini neuvrščenih, tistih, ki zagovarjajo princip zmernosti? 

Dandanes imamo res široko izbiro, ki marsikomu povzroča frustracije. Kako se naj odločim, kaj naj izberem, kaj je pravilno, kaj je res zdravo? Z vseh strani nas informirajo o novih dognanjih kaj je in kaj ni zdravo, pa tudi kdaj jesti, kje, kaj kupiti... Vse te informacije pa so pogosto zgolj marketinška poteza, novi načini kako prodati nekaj, česar ne rabimo (primer je eksplozija superživil, večina je takih, ki jih morate kupiti, saj v našem podnebju sploh ne uspevajo). 

Splošno prepričanje je, da možnost izbire pomeni več svobode za posameznika, ker ima na voljo več alternativ, med katerimi lahko izbira, vendar pa ima tudi večja možnost izbire svoje slabosti. 

Renata Salecl, filozofinja in sociologinja, avtorica knjige Izbira pravi, da nas vsak dan z vseh strani prepričujejo, da je naše življenje odvisno od izbire. Občutek imamo, da identiteta, tako kot izdelki na policah supermarketov, kot kariere in odnosi, samo čaka, da jo izberemo.  A ta domnevna svoboda se v resnici lahko sprevrže v hud strah, tesnobo in občutke neustreznosti in krivde. Krilatica "bodi ti", "bodi to, kar si" je lahko tiranija, ki vodi v še hujši nemir. Animirana predstavitev njenega govora o tiraniji navidezne izbire je odlična in jo priporočam v ogled:

Glede na to, da gre za slovensko avtorico si lahko ogledate pogovor z njo v slovenščini, ki je dosegljiv tu: klik.

Če izberemo skupino, s katero se najbolj poistovetimo, pa se ne odločimo samo za izbiro hrane, ki bo na naših krožnikih, ampak pogosto postane del naše identitete tudi širše. Vegani pazijo, da ne kupujejo usnja, torej se omejena izbira razširi še na druga področja; obleko, obutev, kozmetiko - gotovo ste že opazili kozmetične izdelke z označbo "vegan". Seveda ne nosijo krzna, obiskujejo cirkusov ali živalskih vrtov. Z izbiro prehranjevalnega režima si omejimo izbiro na drugih področjih. In zato so pripadniki teh skupin užaljeni, če njihov način prehranjevanja kdo označi kot diete. Diete so kratkotrajna sprememba prehrane, medtem ko navedeni prehranjevalni režimi slejkoprej prerastejo v življenjski slog (lifestyle), saj poleg hrane zaobsežejo mnogo več.

Zakaj bi se kdorkoli hotel omejevati, če pa nam možnost izbire prinaša svobodo? Iz lastnih izkušenj, lahko potrdim, da je najpogostejša reakcija ljudi, ki jim povem, česa vsega ne jem (že če omenim, da ne jem glutena), da se osebi smilim: "Joj, uboga, saj ničesar ne smeš". Zakaj ne bi torej podprli koncepta, da je potrebno jesti vse, vendar po malem, torej zmerno. Skladno s tem konceptom lahko jeste tudi nezdravo hrano, vendar z njo ne smete pretiravati, kar je balzam za naša ušesa - ni odpovedovanja, edino samokontrola je potrebna, pa lahko jemo vse, kar hočemo, če smo le zmerni pri tem. Tak nasvet boste dobili zelo pogosto, velikokrat se pojavi v revijah, kjer trdijo, da je slabše, da se nečemu odpovedujete, zaradi občutka prikrajšanja, ki ga to povzroči in zato, ker ni dobro izločati celih skupin hrane. Vendar pa imam občutek, da pri večini ljudeh ne učinkuje (seveda so izjeme). Kaj zmernost pravzaprav sploh pomeni? Velikokrat je izgovor v trenutku, ko bi se morali nečemu odpovedati. Če smo si npr. zadali, da bomo shujšali po metodi, da bomo jedli vse, vendar zmerno, se bomo v trenutku skušnjave (npr. ko nam sodelavec ponudi naše najljubše napolitanke) hitro opravičili sami sebi, da to pa lahko, saj vendar jemo vse, vendar zmerno. To kmalu postane neopredeljiv pojem, podobno kot če si zadamo, da bomo jedli manj sladkorja ali pa več telovadili. Potrebujemo bolj oprijemljive cilje, če jih hočemo uresničiti, sami si moramo omejiti izbiro, ker nas ravno možnost izbire zavira. Neodločiti se je včasih najlažje. Zagovorniki koncepta, da je treba jesti vse po malem, le-tega radi ponujajo tudi drugim, ker prezirajo skrajneže (torej vse, ki so se odločili za eno izmed skupin) in jih označujejo za izbirčneže.

Vendar pa je opredelitev za manjšo možnost izbire lahko pozitivna, četudi je to v nasprotju s splošnim prepričanjem, po katerem naj bi svoboda izbire prinašala svobodo. Odločitev za prehransko smer (npr. ena izmed zgoraj naštetih) nam zoži možnost izbire in nas s tem osvobaja. Kako? Naj ponazorim s primerom. Ko paleojedec stopi v trgovino, iz nje tudi hitro pride. Ustavi se pri otoku s sadjem in zelenjavo, pri mesarju in ribarnici, morda še pri zamrzovalniku ter polici z oreščki, semeni ter začimbami, preskoči pa vrsto za kruh ter večino polic, ki so v osrednjem delu trgovine, ki ga s privlačno embalažo vabijo, naj izdelek kupi in ko se zanj že skoraj odloči, opazi, da je poleg še več drugih izdelkov, kar ga sili v izbiro, v končno odločitev. Nakupovanje paleo jedca pa sčasoma (po začetnem obdobju prilagajanja) postane izredno preprosto, saj večino izdelkov lahko dobi na tržnici. Podobno bi vam lahko povedali pripadniki ostalih prehranskih skupin. 

Odločitev za manjšo možnost izbire življenje poenostavi, naredi preprostejše. Pozornost iz stvari preusmeri na tisto, kar je zares pomembno.