PRAZNIČNI DIY: VOŠČILNICE

Ste že odposlali voščilnice? Če jih še niste in jih boste, tako kot mi vsako leto, odposlali zadnji trenutek, vam morda še pride prav kakšna ideja za izdelavo voščilnic. 

Naše ideje za izdelavo voščilnic iz preteklih let lahko najdete na naslednjih povezavah:
voščilnice 2015
voščilnice 2014 (skupaj s predlogi, kaj napisati v voščilnice)
voščilnice 2013

Letošnje voščilnice so, tako kot lanskoletne, v obliki božične smrečice. Smrečice so oblikovane iz srčkov, ki sem jih izrezala s pomočjo luknjača in jih popestrila s samolepilnimi perlami, okrasnim trakom in napisom. Za napis sem uporabila pisavi Janda Stylish Script in Bariol.

Za izdelavo voščilnic potrebujemo: 

- barvni biserni papir (cena za A4 okoli 0,6 eur)

- bel biserni papir (cena za A4 okoli 0,2 eur)

- samolepilne perle (cena za 80 kosov okoli 2 - 3 eur)

- karton z bleščicami (cena za A4 okoli 1,5 eur)

- navaden bel papir

- okrasni trak (cena okoli 0,6 eur / m)

- luknjač 

- obojestranski selotejp / lepilo v stiku

- škarje

Predlogo z napisom za štiri voščilnice (A4 format) najdete tu: KLIK!

Izdelava voščilnic:
Barvni A4 biserni papir prerežemo na pol, da dobimo podlago za dve voščilnici. Predlogo z napisom natisnemo in izrežemo. Iz kartona z bleščicami z luknjačem izrežemo srčke, ki jih oblikujemo v smrekico in nalepimo na bel papir. Med srčke nalepimo perle. Iz okrasnega traku naredimo pentljo, ki jo prilepimo nad smrekico. Bel biserni papir nalepimo na barvni papir. V voščilnico vložimo bel papir, kamor napišemo voščilo.

PALEO NARASTEK IZ BUČE IN MLETEGA MESA

V angleščini bi tej jedi rekli casserole. Kako prevesti casserole v slovenščino? Slovar mi ponudi prevod 'enolončnica, ki se počasi kuha v pečici'. Pomen je sicer pravi, a je besedna zveza nekoliko predolga za uporabo, zato sama tej jedi rečem kar narastek. Zaradi buče špagetarice in mletega mesa spominja na paleo lazanjo, a je okus vseeno drugačen, predvsem zaradi paleo majoneze, ki jed naredi bolj kremno. 

Super je, ker se lahko narastek pripravi že vnaprej, na primer med vikendom, ko je več časa za kuhanje. Narastek postane namreč še boljši, če nekaj časa stoji, saj se okusi še bolj prepletejo. Prav tako se ga lahko zamrzne in uporabi, ko ni časa za kuhanje. To je bil tudi moj namen, a je narastka prej zmanjkalo :).

Potrebujemo:

- 1 srednje veliko bučo špagetarico

- 1 papriko

- svež drobnjak

- 2 manjša kora

- 2 stroka česna 

- 1 žličko česna v prahu

- 1 žličko soli

- poper (po okusu)

- 3 jajca

- 4 žlice paleo majoneze (recept tu: KLIK!)

- 500 g mletega mesa

Za paradižnikovo omako:

- 120 g paradižnikove mezge

- 1 žličko limoninega soka

- 1 žlico olivnega olja

- pol žličke čilija v prahu (odvisno od vrste čilija)

- ščepec popra 

Pripravimo paradižnikovo omako in paleo majonezo. Papriko, korenje, česen in drobnjak narežemo - papriko na majhne koščke, koren na koleščke. Bučo prerežemo na pol (kako jo varno prerežemo, je prikazano v tem videu: KLIK!), odstranimo ji tudi semena. Bučo s prerezano stranjo navzdol položimo na krožnik, jo nekajkrat prepikamo z nožem in jo postavimo v mikrovalovno pečico za približno 10 minut. Lahko jo postavimo tudi v pečico, ki jo ogrejemo na 200 stopinj Celzija in pečemo 30 - 35 minut. Ko je buča kuhana, 'špagete' z vilicami postrgamo iz buče v pekač velikosti 23 cm x 15 cm.  

Pečico vključimo na 180 stopinj Celzija. V ponvi stopimo 2 žlici masla (ali druge maščobe). Dodamo papriko, korenje in česen, prepražimo in na zmernem ognju kuhamo približno 10 minut. Nato dodamo meso, ga prepražimo in posolimo ter začinimo s česnom v prahu in poprom. Odstavimo z ognja, dodamo paradižnikovo omako in majonezo ter dobro premešamo. Meso stresemo v pekač k buči, dodamo drobnjak in stepena jajca. Vse skupaj dobro premešamo. Pekač postavimo v pečico in pečemo približno 1 uro. Maso lahko 15 minut pred koncem peke posujemo s sirom.

PALEO PITA IZ SLADKEGA KROMPIRJA (brez jajc)

Seznam paleo receptov

Že drugo leto zapored sem sladki krompir pridelala doma. Kar sem se naučila od lanskega leta je, da ga je treba hitro porabiti, ne tako kot tistega iz trgovine, ki zelo dolgo počaka. Tako kot buče lahko sladki krompir pripravimo na slan ali sladek način. Posebnost tokratne pite je, da je pripravljena brez jajc, namesto katerih uporabimo želatino (v testu jo sicer lahko nadomestimo z enim jajcem) in brez mlečnih izdelkov, seveda je tudi brez glutena. Všeč bo tistim, ki imajo radi kokos in kremne sladice. Kljub temu, da kokosovega mleka ne vsebuje, po okusu spominja nanj, saj vsebuje kokosovo olje in kokosovo moko, ki pa jo v kremi lahko tudi izpustimo, če želimo omiliti okus po kokosu. Malo verjetno je, da bo kdo ugotovil, da je pripravljena iz sladkega krompirja, saj ima okus po jogurtovi kremi in nikakor ne po sladkem krompirju. Tudi navaden krompir lahko uporabimo v sladicah, kar smo preizkusili v receptu za pomarančni biskvit s krompirjem, ki je brez glutena.

Pri merjenju sestavin ni potrebna posebna natančnost, jaz sem jih merila v skodelici prostornine 250 ml, le krompirjev pire sem stehtala. Pito sem pekla v ponvi premera 22 cm, ki jo sicer uporabljam na štedilniku, vendar je primerna tudi za v pečico. Obložila sem jo s peki papirjem, da sem pito nato lahko lažje prenesla in razrezala.

Uporabimo mleto želatino, najbolje da ekološko, lahko pa tudi navadno. Želatino za testo in želatino za kremo damo v dve ločeni posodici in prelijemo s hladno vodo. Jaz vedno uporabim keramične posodice za sufleje, ker se v njih želatina najlepše stopi. Stopim jo tako, da jo prelijem s tekočino, običajno z vodo, nato pa jo za nekaj sekund segrevam v mikrovalovni pečici, da se stopi. Želatino stopimo tik preden jo dodamo sestavinam za testo oziroma kremo. 

Sestavine za testo:

• pol skodelice  fino mlete kokosove moke
• 2 žlici arrowroot škroba (slovensko marantine moke), lahko nadomestimo s tapiokino moko
• 2 žlici kokosovega sladkorja 
• 1 žlica mlete želatine (ki jo damo v vodo, da nabrekne)
• 1 žlička mletega cimeta
• 1/4 žličke sode bikarbone
• ščepec soli
• do 1/3 skodelice stopljenega kokosovega masla oz. olja 
• 2 žlici medu
• 1 žlička vanilijevega ekstrakta

Sestavine za kremo:

• 350 g pireja iz sladkega krompirja (jaz sem skuhala en velik krompir, teže približno 450 g gramov)
• 1/3 skodelice stopljenega kokosovega masla oz. olja
• 3 žlice kokosovega sladkorja ali medu (lahko tudi več, po okusu)
• 1 žlička vanilijevega ekstrakta
• 1 žlička sveže iztisnjenega limoninega soka
• 1 žlička jabolčnega kisa
• 1 žlička mletega cimeta
• 1/2 žličke mace v prahu (poljubno)
• 1/2 žličke probiotika v prahu oziroma 30 milijonov živih organizmov (lahko nadomestimo z 1 žličko limoninega soka)
• 3 žlice kokosove moke - kosmičev (za poudarjen okus po kokosu, lahko izpustite)
• ščepec mletega ingverja
• ščepec soli
• 1 žlica mlete želatine (ki jo damo v vodo, da nabrekne)

Najprej skuhamo krompir (ga olupimo, razrežemo na kocke in kuhamo v osoljeni vodi približno 15 minut oziroma dokler ni kuhan, nato ga odcedimo in odstavimo, da se hladi). Nato pečico vključimo na 180°C in pripravimo testo. Zmešamo vse suhe sestavine, na koncu pa dodamo med, kokosovo olje in stopljeno želatino. Premešamo. Ne bomo dobili gladkega testa, temveč testo kot npr. pri mletih piškotih. Testo damo v ponev, ki smo jo obložili s peki papirjem ter ga z dlanjo čimbolj enakomerno razporedimo po ponvi. Če se testo prijema na dlani, si pomagamo s peki papirjem. Položimo ga na testo, nato pa pogladimo po peki papirju, da se testo enakomerno razporedi. Pečemo 15 minut.

Kremo najlažje pripravimo s pomočjo multipraktika (S rezilo). Jaz sem sestavine dala v blender, vendar je krema pregosta in je dolgo trajalo, da so se sestavine lepo zmešale. Ker nimam probiotika v prahu, ampak v kapsulah, enostavno odprem kapsulo in iz nje stresem prah v kremo. Če bomo pito pripravili en dan vnaprej, bodo probiotiki prispevali k okusu po jogurtu. Če probiotika nimamo, dodamo malo več limoninega soka (eno žličko). Kremo pripravimo tako, da vse sestavine, razen želatine, zmešamo v multipraktiku, na koncu pa dodamo še stopljeno želatino in kremo enakomerno razporedimo po testu. Pito za pol ure do ene ure postavimo v zamrzovalnik, da se krema strdi. Če je ne bomo takoj postregli, jo prestavimo v hladilnik. Preden jo postrežemo in razrežemo, jo za 10 minut pustimo na sobni temperaturi. Najbolje je, če jo pred postrežbo čez noč pustimo v hladilniku, da se okusi lepo razvijejo.

Recept je prirejen po tem receptu.

PALEO TIRAMISU

Tiramisu, sladica iz baby piškotov in mascarpone sira, kjer se prepletajo okus po kavi, rahli mascarpone kremi in kakavu, je ena mojih najljubših sladic. Na blogu The Paleo Mom sem našla recept za paleo različico te italjanske sladice, kjer namesto baby piškotov uporabimo biskvit iz mandljeve in kokosove moke, ki ga navlažimo s kavo, namesto mascarpone sira pa uporabimo kokosovo mleko,  ki mu dodamo tapiokino moko in ga skuhamo kot puding. Končni rezultat je odličen, saj je tiramisu kremast in sočen, z rahlim okusom po kavi in rumu.  

Potrebujemo*: 

Biskvit:

- 4 jajca sobne temperature

- 50 g kokosovega sladkorja

- 1 žličko vanilijevega ekstrakta

- 15 g kokosove moke

- 25 g mandljeve moke

- 150 ml ohlajene kave

- 1 žlica ruma

Krema:

- 180 g kokosovega mleka

- 2 jajci

- 35 g tapiokine moke

- 2 žlici medu

- 1 žličko limoninega soka

- 1 žlico ruma (ali konjaka, Amaretto likerja...)

- 30 g čokolade

- 1 žličko vanilijevega ekstrakta

- 25 g kokosovega olja

*Iz takšne količine dobimo 5 kosov tiramisuja.

1. Biskvit: Pečico vključimo na 180 stopinj Celzija. Pripravimo pekač velikosti 30 cm x 25 cm, ki ga obložimo s peki papirjem. Peki papir namastimo s kokosovim oljem ali maslom. Beljake in rumenjake ločimo. Beljake stepemo v sneg posebej, rumenjakom pa dodamo kokosov sladkor in stepamo tako dolgo, da se kokosov sladkor raztopi. Rumenjakom s sladkorjem dodamo mandljevo in kokosovo moko in dobro premešamo. Nato vmešamo v zmes sneg - sneg vmešamo z žlico, počasi in previdno. Maso zlijemo v pekač, postavimo v pečico in pečemo 10 do 15 minut (da postane biskvit zlato rjave barve).

2. Krema: V posodi zmešamo kokosovo mleko, jajčne rumenjake, med, tapioko, kokosovo olje in limonin sok. Posodo postavimo na štedilnik in kuhamo na zmernem olju. Posodo odstavimo s štedilnika tik preden zmes zavre oziroma, ko postane zmes gosta. Zmes prelijemo v dve posodi - 1/3 v eno posodo in 2/3 v drugo. V posodo z 1/3 mase vmešamo naribano čokolado in vanilijev ekstrakt, da se čokolada stopi. V 2/3 mase v drugi posodi vmešamo rum in dobro premešamo. Pustimo, da se zmes ohladi, potem pa jo z mešalnikom zmiksamo, da postane bolj lahka. 

3. Zlaganje: Ko se biskvit ohladi, ga razrežemo na tri enake dele. Kos biskvita položimo na pladenj in okoli biskvita namestimo raztegljiv obroč. Biskvit navlažimo z mešanico kave in ruma in ga premažemo s polovico svetle kreme. Prekrijemo ga z drugim biskvitom, navlažimo s kavo in rumom in premažemo s čokoladno kremo. Prekrijemo ga z zadnjim kosom biskvita, ki ga navlažimo in premažemo z drugo polovico svetle kreme. Na koncu tiramisu posipamo s kakavom. Najbolje je, da tiramisu za kratek čas (15 do 30 minut) postavimo v zamrzovalnik, da se krema nekoliko strdi. 

PALEO: ENERGIJSKE PLOŠČICE IZ OREŠČKOV

Spet je tu november in čas za Paleovember. To je idealen mesec, da se vsi tisti, ki v zadnjih mesecih nismo bili najbolj dosledni kar se tiče paleo prehranjevanja, ponovno bolj premišljeno prehranjujemo, prav tako pa je Paleovember idealen, da se vsi, ki se spogledujete z idejo, da bi spremenili način prehranjevanja, preizkusite kot paleojedec in ugotovite, če vam ustreza ali ne.

Če s paleo načinom prehranjevanja šele začenjate, je nekaj predlogov, kako naj bo ta prehod čimbolj enostaven, zbranih v objavah: Nasveti za začetnike, Paleovember za začetnike

Na našem blogu se je nabralo tudi že kar nekaj receptov, ki smo jih zbrali v objavi: Seznam paleo receptov

Danes objavljamo recept za energijske ploščice iz mandljev in indijskih oreščkov. Ker je šele začetek Paleovembra, sedaj najbolj hrepenimo po čem sladkem. Te energijske ploščice so več kot primerne, da tem hrepenenjem zadostimo. Ker pa so iz oreščkov, ki so težki za prebavo, pa je morda na mestu opozorilo, da moramo biti previdni, da jih ne pojemo preveč, saj nam je sicer lahko slabo. Kar je sicer težko, ker so ploščice res okusne:).

Potrebujemo: 

- 150 g indijskih oreščkov

- 100 g mandljev

- 50 g grobo mlete kokosove moke (npr. take)

- 1 žlička vanilijevega ekstrakta

- 2 žličke mlete pomarančne lupinice (ali 1 žlička sveže)

- pol žličke soli

- 0,25 žličke ingvarja

- 7 - 9 žlic medu

Pečico vključimo na 180 stopinj Celzija. Peki papir položimo na 16 cm x 16 cm velik pekač. Oreščke narežemo na majhne koščke. V posodi zmešamo vse sestavine, razen medu. Dodamo med, premešamo z vilico, dokler ni med enakomerno razporejen. Maso stresemo na pekač in jo z oljnatimi rokami oblikujemo v pravokotnik. Pečemo 15 - 20 minut. 

Maso vzamemo iz pečice in jo, ko se nekoliko ohladi, pritisnemo z rokami (jo potlačimo), da postane bolj kompaktna. Pomagamo si lahko s peki papirjem, da se nam zmes ne prime na roke. Po približno 30 minutah maso zvrnemo "na glavo". Ko se ohladi, jo razrežemo na manjše ploščice, ki jih zavijemo v peki papir, ki ga fiksiramo z vrvico. 

PALEO ROŽMARINOV KOLAČ IZ BUČ (BREZ JAJC)

Na blogu ThePaleoMom sem pred dnevi našla recept za kolač, ki me je nadvse navdušil - predvsem zato, ker si prej nisem predstavljala, da lahko iz maslene buče in kokosove moke nastane tako odličen kolač. Kombinacija kokosove moke in bučnega pireja je perfektna, saj da bučni pire kokosovi moki vlažnost, tako da je kolač zelo sočen. Prav tako kolač ne vsebuje jajc, čemur ob pogledu na kolač ne bi verjeli, saj je lepe jajčno rumene barve. Namesto jajc uporabimo želatino in tako je kolač primeren tudi za vse tiste, ki jajc ne smejo uživati, kar da receptu še večjo vrednost. Ena od sestavin je tudi rožmarin, ki da kolaču najbolj izrazit okus - če niste ljubitelj rožmarina, priporočam, da količino rožmarina nekoliko zmanjšate, da bo okus bolj blag.

Prvoten recept je brez preliva, saj recept sledi avtoimunskemu protokolu. Da pa preliv kolaču piko na i in poskrbi za še večje razvajanje naših brbončic.

Potrebujemo:

Za bučni pire
- 1 žico masla
- 0,5 kg maslene buče (ali kakšne druge zimske buče)
- 2 žlički suhega rožmarina (ali vejico svežega rožmarina)

Za bučni kolač
- bučni pire
- 115 g masla
- ščepec soli
- 70 g javorjevega sirupa
- 60 g medu
- 110 g fino mlete kokosove moke
- 1,5 žličke soda bikarbone

Za jajčni nadomestek
- 3 žlice želatine
- 2 žlici limoninega soka
- 4 žlice vode
- 4 žlice vroče vode

Za preliv
- 60 g masla
- 150 g javorjevega sirupa
- 120 ml kokosovega mleka
- 1 žlička arrowroota (ali drugega škroba)
- ščepec soli

1. Bučni pire: Pečico vključimo na 200 °C. Bučo olupimo in narežemo na koščke. V ponvi segrejemo maslo, dodamo bučo in rožmarin ter premešamo. Če uporabimo sveži rožmarin, postavimo v ponev kar celo vejico rožmarina, ki jo po peki vzamemo ven. Ponev postavimo v pečico za 30 minut - vmes nekajkrat premešamo. Pazimo, da se nam buče ne primejo na dno ali prismodijo. Vzamemo iz pečice in buče s paličnim mešalnikom zmiksamo. Počakamo, da se bučni pire popolnoma ohladi, preden nadaljujemo s peko. Bučni pire lahko pripravimo že kakšen dan prej in ga shranimo v hladilniku.

2. Bučni kolač: Pečico vključimo na 180 °C. Pekač dobro namažemo z maslom. Bučni pire, sol, maslo, javorjev sirup in med zmešamo, dodamo še kokosovo moko in sodo bikarbono ter zmes dobro premešamo. Nato pripravimo jajčni nadomestek.

3. Jajčni nadomestek: Želatino, limonin sok in vodo damo v skodelico, dobro premešamo in pustimo, da želatina nabrekne. Nato dodamo vrelo vodo in dobro premešamo, da se želatina stopi (da ni grudic). Jajčni nadomestek dodamo masi in dobro premešamo. Maso zlijemo v pekač in postavimo v pečico. Pečemo približno 1 uro in 15 minut, oziroma dokler ni površje kolača zlato rjave barve in kompaktno na otip. Kolač pustimo v pekaču dokler se ne ohladi, šele nato ga previdno zvrnemo iz pekača in pri tem pazimo, da se nam kolač ne zlomi.

4. Preliv: V hladno kokosovo mleko vmešamo 1 žličko škroba. Mi smo uporabili arrowroot, lahko pa ga nadomestimo tudi s kakšnim drugim škrobom, npr. s tapiokino moko. Nato damo vse sestavine v posodo z neoprijemljivim dnom. Kuhamo približno 10 minut, na zmernem ognju, da rahlo vre. Vmes večkrat premešamo ter pazimo, da se ne preliv ne prime na dno. Ugasnemo in preliv ohladimo - zato, da se še nekoliko ohladi in da dobimo pravo konsistenco (glej spodnji video). Med hlajenjem stalno mešamo, da se ne naredi skorjica. Kolač prelijemo iz posode (kot je prikazano v videu), za natančnejši nanos pa z žlico.

TEDEN V PARIZU

S fantom sva se pred nekaj tedni prvič odpravila v Pariz. Potovanja v Pariz niti nisva načrtovala, zanj sva se odločila julija, ko je Ryanair praznoval 20. obletnico in so bile povratne vozovnice zelo ugodne. Odpravila sva se konec septembra, za en teden, tik pred začetkom faksa.

Če želiš, da je potovanje relativno umirjeno, da je čimbolj lagodno in cenovno ugodno, se splača pred potovanjem nekaj časa nameniti načrtovanju.

Sama potovanja načrtujem tako, da skušam na spletu najti kvalitetne dnevne itinerarje. Všeč so mi taki, ki podrobno, a dovolj ohlapno, da dnevi niso naporni, predlagajo, kako si organizirati dan, kaj si ogledati, kje se splača kaj pojesti in popiti – predvsem taki, ki jih pripravijo domačini, ki mesto zelo dobro poznajo. Preden sem začela brskati po internetu, sem bila prepričana, da bo takšne objave enostavno najti, saj je Pariz 3. najbolj obiskano mesto na svetu. Vendar sem v poplavi informacij potrebovala kar nekaj časa, da sem našla kaj koristnega, zato je ta objava namenjena predvsem deljenju linkov in informacij, da morda komu prihranim kakšno uro časa. Objava je namenjena predvsem mladim, ki potujejo z omejenim proračunom.

Letalo - avtobus - metro - vlak - kolo

Kot sem omenila, sva se za Pariz odločila zaradi poceni letalskih vozovnic - za dve letalski vozovnici (Benetke (Treviso) – Paris (Beauvais)), brez dodatne prtljage, sva odštela 90 evrov. Vendar potem ugotoviš, da prevoz vseeno ni tako poceni – GoOpti iz Ljubljane do Benetk stane 20 - 30 evrov, enosmerna avtobusna vozovnica do Pariza pa stane 15,9 evra, če vozovnice kupiš preko spleta (sicer stane 17 evrov). Letališče Paris Beauvais je od Pariza namreč oddaljeno približno 90 km.

Nakup avtobusnih vozovnic: Aeroport Beauvais

Ko prideš do Pariza, je najenostavnejša uporaba metroja. Možno je kupiti posamične vozovnice, paket 10 vozovnic, tedenske vozovnice, vikend vozovnice (za tiste stare < 26 let)... Po pregledu cenikov ugotoviš, da se najbolj splača nakup 10 vozovnic za cono 1 (t+ ticket), ki se jih lahko uporabi tudi za avtobuse in vlake. Cena 10 vozovnic je 14,1 evra. S fantom sva v enem tednu porabila 25 vozovnic, je pa res, da sva kar precej prehodila.

Mimogrede, med vašim bivanjem v Parizu, se boste gibali predvsem v coni 1. Vozovnico za cone 1 - 5 boste potrebovali, če nameravate npr. v Versaillles (cena vozovnice do Versaillesa je 4,2 evra).

Več informacij o različnih vozovnicah na: Paris metro tickets

Najcenejša možnost so sicer mestna kolesa Velib (podobno kot ljubljanski Bicikelj), ki pridejo bolj v poštev poleti. Dnevna vozovnica stane 1,7 evra, vendar kolesa ne smeš uporabljati več kot pol ure naenkrat. Če torej kolo vrneš na mesto za kolesa prej kot v pol ure in potem vzameš drugega, nimaš dodatnih stroškov. 

Več o tem na: Velib blog

Za vse mlade (ki so stari 25 let ali manj) in so v Parizu med vikendom, pa se splača kupiti dnevno vozovnico Ticket Jeunes Week-end, ki stane za cone 1 - 3 3,58 eur /dan, za cone 1 - 5 pa 8.35 evra. 

Več o tem na: RATP

Prenočišče

Ker so hostli v Parizu dragi – cene za eno osebo se gibljejo okoli 30 evrov na noč – sva se odločila, da preizkusiva srečo na AirBnb. Po temeljitem pregledu vseh cenovno ugodnih ponudb sva se odločila za stanovanje 2 pièces belle vue, za katerega sva odštela okoli 260 evrov. Če še niste iskali stanovanja preko te spletne strani, namig – vedno najprej pošljite zasebno sporočilo ponudniku stanovanja – pogosto se namreč zgodi, da bo ponudnik kljub temu, da je datum še prost, zavrnil ponudbo, morda vam bo dal ponudbo za nižjo ceno, poleg tega pa boste dobili občutek ali je ponudnik odziven in ali mu lahko zaupate.

stopnice do najinega stanovanja v šestem nadstropju  (brez dvigala)

Pariz za mlade

Za mlade, ki so stari 25. let ali manj, je v Parizu ogromno ugodnosti - za večino muzejev in znamenitosti mesta imajo namreč mladi iz Evropske unije brezplačen vstop - na vhodu le pokažeš osebni dokument in dobiš brezplačne vstopnice. Tako si lahko muzeje Louvre, d'Orsay, Pompidou, palačo Versailles, Pantheon, kapelo Sainte Chapelle, slavolok zmage in še ogromno ostali znamenitosti ogledate zastonj. 

Seznam vseh brezplačnih vstopnin: ParisInfo

Teden v Parizu

1. dan

Najin prvi dan v Parizu je bil namenjen predvsem počitku in raziskovanju okolice. Ker sva stanovala v 11. okrožju, sva se, okoli petih popoldne, odpravila na kavico v Le Pure Cafe - prijetno kavarno, ki je bila ena od lokacij snemanja filma Before Sunset, potem pa se sprehodila še do pokopališča Cimetière du Père Lachaise, najbolj obiskanega pokopališča na svetu, ki pa je bil na žalost že zaprt (odprt je od 8. - 18. ure). 

2. dan

vodič Alex pred Notredamsko katedralo

Drugi dan sva se, ob 10. uri zjutraj, udeležila Sandemans NewEurope free toura. Njihovi "brezplačni" ogledi mesta nikoli ne razočarajo - njihovi vodniki zgodovino mesta in njegove znamenitosti predstavijo na zanimiv in zabaven način, hkrati pa podajo veliko relevantnih informacij - kaj si splača ogledati (in kdaj) in česa ne, kako se izogniti čakanju v vrstah,  kako prepoznati žeparje...

pogled iz muzeja Louvre na dvorišče in piramide 

Ker je bilo zunaj vetrovno in mrzlo, sva se, kljub temu, da sva imela prvotno drugačne načrte, po ogledu mesta odločila za obisk muzeja Louvre. Znano je, da se je v Louvre potrebno napotiti zgodaj zjutraj, da se izogneš dolgemu čakanju v vrsti. Ker pa nam je vodnik Alex na free touru povedal za vhod Porte des Lions, kjer ni čakalnih vrst, sva na vhodu le pokazala osebne dokumente in se podala na hiter ogled muzeja (muzej je namreč odprt le do 18. ure). Muzej je ogromen - če bi si za vsak razstavljeni kos vzeli le 1 minuto, bi potrebovali 9 mesecev, da bi si ogledali celoten muzej. 

Place de Concorde

Ker se je medtem vreme nekoliko zjasnilo, sva se sprehodila še po vrtovih Tuileries do trga Place de Concorde, od koder sva se z metrojem odpravila proti stanovanju.

3. dan  

Conciergerie

Tretji dan sva se odločila za še en ogled mesta - Latin Quarter Tour, prav tako v organizaciji New SandemansEurope, ki se je začel šele ob 15. uri. Tako sva imela celotno dopoldne prosto. Izkoristila sva ga za ogled Conciergerie, kjer je bil nekoč zapor - najbolj znana zapornica je bila Maria Antonietta, ki je tam preživela zadnje mesece svojega življenja. Nato sva se napotila proti katedrali Notre Dame. Ogled cerkve je brezplačen - vrste pred cerkvijo so sicer dolge, a se množica zelo hitro premika, tako da hitro prideš v cerkev.

Port Autonome de Paris

Sprehodila sva se še do otoka Ile Saint-Luis, kjer sva si privoščila sorbet - tu naj bi namreč imeli najboljšega v mestu. Sorbet sva v miru pojedla na Port Autonome de Paris, na bregu reke Sene, od koder je lep razgled na Notredamsko katedralo. Sedenje na obrežju reke je bilo nadvse zanimivo, saj sva bila obkrožena z azijskimi pari v poročnih oblekah, ki so pozirali za poročne fotografije.

Nato sva se napotila do trga Saint-Michel, kjer se je začel naš ogled latinske četrti - študentskega dela mesta, ki je dobil svoje ime po latinščini, jeziku v katerem so sprva predavali študentom. Ogled je bil zanimiv, vendar naju ni navdušil.
Med ogledom sva opazila tudi simpatičen trg Place de la Contrescarpe, kamor sva po ogledu odpravila na kavo in na tradicionalne ajdove palačinke.

Jardin du Luxemburg

Sprehodila sva se še skozi vrt Jardin du Luxemburg, dan pa sva zaključila na mostu Pont Alexandre III, kjer sva pričakala prižig mestnih luči. Pariz ponoči je res čudovit, nič čudnega, da je znan kot mesto luči.

Pont Alexandre III

4. dan 

Place des Vosges

V soboto sva se napotila v Le Marais, ki je znan kot nakupovalni del mesta z mnogo butiki, second-hand trgovinami in prodajalnami s francosko tradicionalno hrano. Ozke ulice z različnimi trgovinicami, galerijami, restavracijami in lokali so nadvse zanimive, zato se je v Le Maraisu lepo sprehajati – brez natančnega načrta in cilja. Tako lahko naključno odkriješ prisrčen vrt, zanimiv cafe ali poslikane cestne stebričke.

simpatično poslikani cestni stebrički

V Le Maraisu ne gre zamuditi tudi najboljšega falafla - v judovski četrti, na ulici rue des Rosiers in najboljšega sladoleda v gelateriji Pozzetto na Rue de roi de Sicile.

kanal Saint Martin, pogled na trg Bastille

Najin sprehod je med drugim vključeval ogled trga Place des Vosges, kavico v Cafe Cour, mimo trga Bastille do kanala Saint Martin. 

muzej sodobne umetnosti Pompidou

Popoldne pa sva se odpravila v muzej Pompidou, muzej moderne umetnosti, od koder je lep razgled na mesto.

sončni zahod s terase muzeja Pompidou

5. dan 

kapela Sainte-Chapelle

Nedelja je bila sončna in zato idealna za odhod v Versailles. Preden sva odšla iz mesta, pa sva si ogledala še kapelo Sainte-Chapelle, ki je vsa v steklu in res vredna ogleda. Med tednom so vrste za vstop v kapelo dolge, v nedeljo pa jih (skorajda) ni. Tako sva se, po nasvetu vodnika Alexa, najprej odpravila v kapelo, potem pa sva okoli 11. ure napotila v Versailles. Kombinacija Sainte-Chapelle in Versailles je dobra tudi zato, ker je poleg kapele postajališče za RER-C vlak, ki te popelje do Versaillesa (ki je zadnja postaja).

del kraljevih vrtov, ki so zaprti za javnost

Če v nedeljo v Parizu ni vrst za oglede znamenitosti, so zato večje v Versaillesu. Okoli 12. ure je bilo namreč celotno dvorišče polno ljudi, ki so želeli v palačo. Še en namig, ki sva ga dobila na free touru in je bil nadvse uporaben je bil ta, da se splača najprej odpraviti na grajske vrtove in se popoldne vrniti v palačo. Med vikendom so grajski vrtovi sicer plačljivi (9 evrov, za študente 7 evrov), saj fontane delujejo, na vrtovih pa je slišati tudi glasbo.     

 vas Marie Antoniete - The Queen's Hamlet

S sabo v Versailles se splača vzeti tudi dekico ter hrano in pijačo za popoldanski piknik. Poleg grajskih vrtov je zanimiv še Trianon Palaces in The Queen's Hamlet, vas Marije Antoniette, ki jo je kraljica dala zgraditi, da bi lahko opazovala življenja običajih ljudi - četudi so bili to ljudje, ki dejansko niso živeli tam, ampak so jih najeli, da so se pretvarjali, da prebivajo v vasi.

pogled na vrtove iz palače

Upoštevajoč nasvet vodnika sva se odpravila v palačo okoli 4. ure popoldne - čakalnih vrst ni bilo več, je pa bila v palači še vedno gneča. Tako sva si palačo ogledala relativno hitro, saj moraš iti zaradi gneče s tokom množice.

sončni zahod na mostu Pont Neuf

V Pariz sva se vrnila okoli sedmih zvečer in se odpravila še na enourni ogled mesta z ladjico. Nadvse priporočam, predvsem v večernih urah, ko se prižgejo luči, saj je pogled iz ladjice res čudovit.

Vstopnico za ladjico je najbolje kupiti preko interneta, saj je cena nižja (11 evrov, namesto 14 evrov): Vedettes du Pont Neuf

6. dan 

Montmartre - najvišji del mesta

Ker so bili prvi dnevi v Parizu precej naporni in ker je mene nekoliko izdalo zdravje, sva se odločila, da bosta zadnja dva dneva bolj umirjena. V ponedeljek sva se tako od doma odpravila šele okoli enih popoldne. Ker je bil prvič ogled pokopališča Père Lachaise neuspešen, sva se po njem sprehodila v ponedeljek.

cerkev Sacre Coeur

Nato sva se napotila proti Montmartru, umetniškemu delu mesta. Sprehod in oglede sva si organizirala tako, da sva sledila temu itinerarju: KLIK.

7. dan 

Za zadnji dan sva si prihranila Eifflov stolp, ki sva ga ves teden opazovala le od daleč. Pred obiskom Pariza se mi je zdel Eifflov stolp znamenitost, ki ji vsi namenjajo preveč časa in pozornosti, ko pa si enkrat tam, ti je jasno, zakaj je temu tako. Stolp te namreč fascinira in navduši, če hočeš ali ne. 

razgled iz slavoloka zmage

Na Eifflov stolp nisva šla, sva se pa na panoramski ogled mesta odpravila na Arc de Triomphe, na slavolok zmage. Sprehodila sva se še po elizejskih poljanah in dan zaključila malo prej kot ponavadi.

Brezglutenska prehrana v Parizu

Pred odhodom v Pariz sem si natisnila kartico, kjer je v francoščini pojasnjeno, da ne jem glutena: Celiac travel

tradicionalne ajdove palačinke (brez glutena) galettes de sarassin

Prav tako sem našla nekaj informacij o brezglutenskem prehranjevanju v Parizu, seznamu restavracij in pekarn, seznamu tipičnih francoskih jedi, ki so brez glutena itd.: Gluten-free France without fear, Gluten-free eating and dining in Paris

Prva beseda, ki sem se je naučila, ko sem prišla v Pariz, je bila blé - pšenica. V trgovinah so alergeni zelo lepo označeni, problem pa je, ker brezglutenske hrane nimajo na posebnih policah in porabiš precej časa, da najdeš izdelek, ki ga želiš. Doma sicer brezglutenskih izdelkov skorajda ne kupujem, na potovanju pa ti pridejo brezglutenski prigrizki prav, saj si ves dan naokoli in nimaš časa kuhati. Sicer sva si vsak dan en obrok skuhala, povečini večerjo. Po eni strani zato, ker so restavracije v Parizu drage, po drugi pa zato, ker nikoli ne veš ali hrana, ki jo kupiš drugje, res nima glutena. Hrana v trgovinah je nekoliko dražja kot pri nas, predvsem sveža zelenjava in sadje. 

francoski makroni naj bi bili brez glutena - vseeno je potrebna previdnost, saj je ponekod moka v kremi

Sem pa opazila, da je brezglutenskih izdelkov v trgovinah malo, kar me je precej presenetilo. Ker marsikaterega izdelka, ki bi bil brez glutena nisem našla, sem se zadovoljila s tistimi, na katerih je pisalo, da lahko vsebujejo sledi glutena. To pa ni bila najboljša ideja, saj sem imela zadnje tri dni precejšnje težave z želodcem - neprestano mi je bilo slabo, bila sem brez apetita in ničesar nisem mogla pojesti, tako da Pariza nisem mogla uživati v takšni polnosti kot bi ga lahko sicer.

IZABELIN & HRUŠKOV DŽEM

Recept za metin džem s citrusi in jabolki: KLIK!

Recept za paleo jabolčno marmelado: KLIK!

Danes objavljamo dva recepta za džem, ki smo ju kuhali to jesen - džem iz domačih hrušk in bolj "eksotičen" džem iz grozdja izabela z jabolki.

Marmelada iz domačega sadja je njami na svežem kruhu z maslom, v palačinkah, v roladah ...  mmm.... Lahko jo podarimo tudi v dar - kozarček okrasimo s koščkom blaga, ki ga ovijemo z vrvico, dodamo kartonček z informacijami o marmeladi, lahko tudi z lepimi mislimi - in tako dobimo simpatično DIY darilo.

Doma pravimo vsem namazom iz sadja kar marmelada - pa tudi, če je ta po definiciji džem. Beseda marmelada nam je namreč bolj domača, na besedo džem se nismo še najbolj navadili. Pa vi?

1. Pred kuhanjem džema

Preden začnemo s kuhanjem marmelade ali džema, dobro operemo steklene kozarce in jih steraliziramo - kozarce naložimo v pečico, pečico pa vključimo na 100 - 110 stopinj.

2. Kuhanje džema

Za izabelin džem potrebujemo:

- 3 kg jagod grozdja izabela

- 2 kg jabolk

- 1 kg želirnega sladkorja

- 30 g želina (po potrebi)

Jabolka olupimo in narežemo na krhlje. Iz grozdja potrgamo jagode in jih damo v šestlitrsko posodo z neprijemljivim dnom. Grozdje kuhamo približno 10 minut na zmernem ognju, tako da rahlo vre. Med kuhanjem grozdje večkrat pretlačimo s tlačilko za krompir, da se hitreje pokuha. Nato ga precedimo na cedilu, da odstranimo pečke - pri tem si pomagamo s tlačilko. Posodo postavimo nazaj na ogenj in grozdju dodamo jabolka. Kuhamo približno 10 minut, jabolka pa medtem večkrat pretlačimo s tlačilko, da se hitreje zmehčajo. Ko koščkov jabolk ni več videti, dodamo želirni sladkor in kuhamo še 10 minut.

Iz navedenih količin dobimo približno 3 litre džema.

Za hruškov džem potrebujemo:

- 5 kg olupljenih hrušk

- sok 3 limon

- 1 kg želirnega sladkorja

- 30 g želina (po potrebi)

Hruške olupimo in narežemo na krhlje ter jih damo v šestlitrsko posodo. Ožamemo limone, limonin sok dodamo hruškam in kuhamo približno 20 minut na zmernem ognju (da rahlo vre). Pri tem  pazimo, da se nam hruške ne prilepijo na dno posode. Če imamo s tem težave, dodamo 1 dcl vode. Med kuhanjem hruške večkrat pretlačimo s tlačilko za krompir. Koliko bomo hruške pretlačili, je odvisno od naših želja - če želimo večje koščke, hruške pretlačimo malo manj, če želimo kašo, jih pretlačimo bolj. Pred koncem kuhanja (ko so hruške dobro zmehčane) dodamo želirni sladkor  in kuhamo še 10 minut.

Iz navedenih količin dobimo približno 4 litre džema.

3. Če je džem preveč tekoč

Ko je džem kuhan, preverimo, če je dovolj gost - žlico džema damo na krožnik, da se čimprej ohladi - če s konsistenco ohlajenega džema nismo zadovoljni in se nam zdi preveč redek, dodamo želin in džem še enkrat pokuhamo - pri tem sledimo navodilom na vrečki želina.  

4. Po kuhanju džema

Kozarce vzamemo iz pečice in jih še vroče napolnimo z vročim džemom. Kozarce zapremo z zamaškom in jih obrnemo na pokrovček ("na glavo") za 2 minuti. Kozarce postavimo na pult in pokrijemo z odejo, da se počasi ohladijo.

PRIPOROČAMO: SHOW ME A HERO

Jesen je čas, ko se počitniško vzdušje z dolgimi, sončnimi dnevi, spremeni v študijsko vzdušje z oblaki, meglo in dežjem. Čeprav imamo raje prvo, nam tudi bolj zaspano vreme prija, saj se stvari ne odvijajo tako noro hitro in se življenje vrne na stare tire in se umiri. V tem času se, poleg dobrega čajčka ter mandarin, prileže tudi ogled kakšnega kvalitetnega filma ali serije. Prejšnji teden smo si ogledali letošnjo HBO mini serijo Show me a Hero, ki nas je navdušila in jo toplo priporočamo tudi vam.

Serija Show me a Hero je bila posneta po knjigi Lise Belkin, ki je izšla leta 1999. Zgodba se odvija v ameriškem mestu Yonkers med leti 1987 in 1994. Glavna oseba v seriji je Nick Wasicsko (Oscar Isaac), pravnik, nekdanji policist, kateremu uspe pri rosnih 28 letih zmagati na volitvah za župana mesta. Obdobje njegovega županjevanja pa ni bilo lahko, saj je bilo prepleteno z nenehnimi protesti zaradi gradnje stanovanj za socialno šibkejše, predvsem temnopolte prebivalce in zato se je močno čutil rasizem. V seriji se prepleta več življenjskih zgodb - tako lahko dobimo dober vpogled v življenje politikov, pa tudi prebivalcev mesta - belcev, ki protestirajo proti gradnji stanovanj in temnopoltih prebivalcev, za katere se stanovanja gradijo.

Zgodba, igralci in kamera so odlični, kar je verjetno pripomoglo k temu, da ima serija na IMDb oceno 8,3. Tudi sam koncept »mini serije« nam je izredno všeč, saj zgodba ni razvlečena, bistvo je povedano na kratek in jedrnat način, tako da je vsaka epizoda res kvalitetna. Upamo na še več takih.

Želimo vam prijeten ogled.

DOKUMENTARNI FILM: 20 FEET FROM STARDOM

Po ogledu dokumentarca Roger Waters - The Wall, koncerta, ki sem si ga ogledal v kinu 29. septembra letos, pa tudi v živo pred dvema letoma, sem se spomnil na dokumentarec 20 Feet from Stardom. Koncert The Wall me vedno znova navduši, vendar ga sede, s kokicami v rokah doživiš drugače. Postaneš pa pozoren tudi na druge stvari - tokrat me je, poleg izjemnega instrumentalnega ustvarjanja, navdušil tudi zvok back vokalistov, ki je zelo mogočen. Ravno zato sem se spomnil na dokumentarec 20 Feet from Stardom, ki je izšel leta 2013. 

20 Feet from Stardom je izjemen, z oskarjem nagrajen dokumentarec, katerega je režirala Morgan Neville. Pripoveduje o najboljših svetovnih back vokalistih in o njihovi zgodovini. Vsi poznamo imena kot so Rolling Stones, Jo Cocker, Sting, Bruce Spreengsteen, Tina Turner; ne poznamo pa imen Merry Clayton, Lisa Fischer, Darlene Love, Tata Vega, Claudia Lennear, Jo Lawry, imena back vokalistov, ki so pravzaprav zasluženi, da so pesmi omenjenih izvajalcev postali največji svetovni hiti.

Začetki dokumentarne zgodbe segajo v šestdeseta leta, ko se je glasba začela močno razvijati. Novonastala glasba je bila predvsem glasba belcev in ta glasba ni imela veliko energije. Tako so rockovske zvezde potrebovale novo energijo, nov način petja, večje vokalne zmožnosti - celo večje, kot so jih imeli sami. V svoje bende so zato povabili back vokaliste, predvsem temnopolte vokaliste, z neverjetnimi vokalnimi zmožnostmi, ki so jih povečini pridobili v zborih v cerkvi, kjer so jih je že od malega učili peti. Nastala je prva trojica črnskih back vokalistov - The Blossoms z Darlene Love na čelu. Ko jih je glasbeni svet slišal, so vsi želeli zvok The Blossoms in tako se je, po zaslugi Darlene Love, na glasbenem trgu pojavilo veliko zanimanje za črnske back vokaliste. Back vokalisti so, v ozadju najslavnejših bendov, v zadnjih petdesetih letih pustili velik pečat v glasbi, a so ostali neprepoznavni, svet jim ni prepisoval velikih zaslug, glasbena industrija pa jim prav tako ni bila naklonjena.  

Dokumentarec skozi oči back vokalistov pripoveduje o njihovih življenjskih zgodbah, dosežkih in padcih v glasbeni karieri. Pripoveduje tudi o tem, da največji svetovni hiti in bendi ne bi obstajali brez njihove glasbene nadarjenosti.

Vsekakor vredno ogleda.