POROKA 2015: POROČNA OBLEKA & ČEVLJI

Za ostale objave Poroka 2015 glej: klik.

na snegu

NEVESTINA OBLEKA

Pri poročni obleki sem že vnaprej vedela, da bom naredila tisto, kar pravijo, da se ne sme, to je da sem obleko nameravala naročiti pri Kitajcih, to je prek spletnih strani kot sta Ebay in Aliexspress. Glede na to, da imam večletne izkušnje s kupovanjem v tujih spletnih trgovinah in mislim, da vem, na kaj moram paziti, niti nisem razmišljala o alternativah. Šele čisto na koncu, ko sem obleko že skoraj naročila, sem imela nekaj pomislekov. Po razmisleku sem ugotovila, katere so prednosti in slabosti takega naročila:

• prednosti:

- obleka je narejena po meri

- cena je več kot ugodna

- obleko naredijo po mojih željah

- v primeru hitre pošte mine od naročila do dneva, ko je obleka pri meni doma manj kot en mesec. Kar je pri tem najboljše je, da je možno najti prodajalce, ki hitro pošto (kot je npr. DHL) sploh ne zaračunajo (poštnina je brezplačna, v primeru, da bi jo morala plačati, bi verjetno presegla vrednost obleke)

- v primeru, da izdelek ne prispe v dogovorjenem roku, ima spletna stran dobro poskrbljeno za zaščito kupcev

• slabosti:

- veliko tveganje, da bo obleka  taka kot si predstavljam, da bo (obleka ne bo točno taka kot je na fotografiji na njihovi spletni strani)

- tveganje glede kvalitete, obleke so narejene na Kitajskem za zelo nizko ceno

- obleke nima smisla vračati, saj bi bila cena poštnine previsoka

- njihove velikosti so drugačne kot naše, zato je najbolje naročiti obleko, ki je narejena po merah

- obleko je potrebno naročiti dovolj zgodaj, da jo lahko šivilja, v primeru, da bi to bilo potrebno, popravi

- priporočljive so izkušnje z nakupovanjem na tujih spletnih straneh in znanje angleščine

Za maturantski ples mi je obleko po meri naredila šivilja in spomnim se, da je bila moja ideja precej drugačna od končnega rezultata. Kasneje sem dala po meri delat še nekaj oblek in iz tega sem se naučila, da je pri oblekah, ki so narejene po meri, potrebno sprejeti, da bodo pri končnem izdelku včasih večja in drugič manjša odstopanja od tega, kar sem si zamislila in končnim izdelkom. To sem pri iskanju poročne obleke upoštevala tako, da sem pri oblekah gledala samo modele (kroje) in ne podrobnosti. Bolj mi je bilo pomembno, da je obleka narejena po mojih merah in željah (ponavadi označeno kot "custom made"). Pri izbiranju sem gledala tudi cene, in sicer sem iskala ceno pod 150 eur, saj bi morala pri ceni nad to vrednostjo plačati poleg davka še carino. Ko sem po urah iskanja našla obleko in ceno, ki mi je bila všeč, sem kontaktirala prodajalca in bila tako razočarana nad odzivom (slabo znanje angleščine, zaradi česar je bilo nemogoče komunicirati), tako da sem z iskanjem nadaljevala. Ko sem našla naslednjo primerno obleko (kroj) in primerno ceno, sem se z njihovo kontaktno osebo (Sophie Wang) pogovarjala tako dolgo, da me je prepričala, da imajo z izdelavo oblek izkušnje, da so dosegljivi in da se bodo prilagodili mojih željam. Prosila sem jo tudi, naj mi pošlje fotografije oblek, ki so jih oni izdelali in šele po ogledu fotografij sem se odločila za plačilo. Obleko sem naročila tukaj. Obleko so izdelali v 15 dneh in jo nato poslali prek DHL pošte, tako da je bilo naročilo plačano 14. 11. 2014 in obleka je bila že 3. 12. 2014 na Brniku. Ko sem plačala slabih 40 eur za davek in stroške (račun so mi poslali na mail še isti dan kot je prispela v Slovenijo), je bila naslednji dan pri meni doma.

Obleka mi je bila kot ulita, le v zgornjem delu (oprsje) mi je bila prevelika, za kar sem kriva tudi sama, saj sem jim poslala le mere, ki so jih zahtevali. Opazila sem, da nekateri zahtevajo več mer, drugi manj in bolje bi bilo, da bi jim poslala več kot premalo. Na to, da bo treba obleko popraviti, sem bila pripravljena. Moja soseda je šivilja, tako da nisem porabila veliko časa s pomerjanjem obleke pri njej, popravila pa mi jo je skoraj zastonj. Pred poroko sem jo dala še v čistilnico, kjer pa so na notranjo stran pritrdili listek flourescentno rumene barve z mojim imenom in priimkom, kar pa sem ugotovila šele, ko sem po poroki obleko slekla. K sreči se listek ni videl. Po poroki je šla obleka ponovno v čistilnico.

Tvegala sem in v drugi trgovini (prav tako na Aliexpressu) naročila še belo jakno oz. blazer, vendar pa nisem vedela, ali se bo z obleko ujemala, ker gre za dve različni trgovini in že dva različna odtenka bele bi lahko pomenila, da blazerja ne bi mogla nositi. Ker je bil narejen po meri in je stal le 20 eur, sem ga naročila in narejen je bil natančno po merah, ki sem jih jim poslala. Naročila sem ga tukaj. Blago in dodatki so se tako dobro ujemali z obleko, da ni bilo mogoče ugotoviti, da ne gre za komplet.

Bala sem se, da obleka ne bo dovolj udobna in da bom komaj čakala, da se po polnoči lahko preoblečem v nekaj bolj udobnega in v ta namen sem imela s sabo tudi to drugo obleko. Ker je bila poročna obleka zelo udobna, sem v njej ostala do konca in se mi ni bilo treba preoblačiti.

Na Aliexspressu sem naročila tudi tiaro (to), za katero sem dobila veliko pohval in me je bilo sram povedati, kako poceni je bila. Res je, da ni bila zelo udobna, tako da sem jo po uradnem delu snela, vendar pa je dodala piko na i celotnemu izgledu. Kupila sem še plašč, pri čemer sem najprej razmišljala, da bi kupila belega, vendar se mi je zdel neuporaben, tako da sem izkoristila priložnost in kupila plašč kamelje barve, ki sem si ga že dolgo želela. Na Aliexspressu sem naročila tudi zapestnico, ki se je neverjetno svetila. Glede ostalega nakita sem kupila še ogrlico, ki pa sem jo nato zamenjala za tisto, ki sem jo kot darilo (presenečenje) dobila na dan poroke z ujemajočimi uhani.

NEVESTINI  ČEVLJI

tukaj sva v plesnem elementu, zaradi česar se ne vidi, da je bila obleka sicer skoraj do tal, ob hoji se čevlji niso videli

Ker nisem navajena visokih pet, sem iskala bele škornje s polno peto, saj sem vedela, da bo na dan poroke mrzlo, glede na to da je bila poroka 14. 2. 2015. Ko sem preiskala ves Europark in Citypark, sem ugotovila, da beli škornji letos niso moderni, zato sem začela razmišljati, da bi imela za zunaj, torej za uradni del, druge čevlje kot za slavje, ki je bilo v restavraciji. Ko sva z zaročencem pred poroko obiskovala plesni tečaj, sem videla, da so plesni čevlji v nadaljevalnih tečajih priporočljivi, zato sem ponovno izkoristila priliko in si za poroko dala delati plesne čevlje pri čevljarstvu Peta. Priročno je bilo tudi to, da mi na pomerjanja ni bilo treba hoditi v Ljubljano, saj je čevlje možno naročiti in pomeriti tudi v Trebnjem, ki mi je bližje, pa tudi drugod po Sloveniji, ne samo v Ljubljani. Plesni čevlji imajo podplat iz semiša, da ne drsijo, vendar pa so primerni le za notranje prostore, tako da jih po poroki, razen pri plesu, ni več mogoče uporabljati za vsak dan. Čevlji so se pri plesu na poroki precej obrabili, sem bila pa že vnaprej opozorjena, da je zlata barva zelo občutljiva (če te npr. soplesalec pohodi, se pozna). Ožulili me niso, mi je pa predvsem levo stopalo precej oteklo, zaradi česar so bili čevlji proti koncu že neudobni. Za čevlje oziroma škornje sem iskala nekaj toplega in udobnega in odločila sem se za sijoče, bleščeče škornje, ki so bili v enaki barvi kot plašč, tako da me na poroki ni zeblo v noge.

ŽENINOVA OBLEKA

Ko sva si, na poročnem sejmu na ljubljanskem gradu, ogledovala moške poročne obleke, sva ugotovila, da ima večina oblek še telovnik, namesto kravate pa plastron. Všeč so nama bile tudi podrobnosti kot so npr. zelo lepi gumbi. Za izposojo obleke se nisva odločila, ker sva imela srečo in sva obleko našla na zimski razprodaji, kjer so imeli za novoletne priložnosti na zalogi lepe, svečane in ugodne obleke. Sva si pa v Karizmi izposodila bel telovnik in ujemajoč plastron, oboje je izpadlo zelo svečano, žal pa niso imeli ujemajočega robčka za žep na suknjiču. V Karizmi sva kupila tudi srajco. Ker sva na oblekah, ki so namenjene izposoji, videla posebne gumbe, sva se odločila, da gumbe na obleki zamenjava. V Zlati nitki imajo tako bogato ponudbo lepih gumbov, da sva se težko odločila. Izbrala sva te:

ŠE NASVET ZA SVATE

Predvsem med ženskami je bilo proti večeru že kar nekaj utrujenih nog, zato vsekakor priporočam, da na poroko vzamete še kakšen udoben par čevljev. Na zimski poroki pa tudi moškim pride prav, če za cerkev in uradni del obujejo toplejše čevlje in se za slavje ter ples preobujejo v drug par čevljev.

POROKA 2015: POROČNO PECIVO & DARILA ZA SVATE

Za ostale objave Poroka 2015 glej: klik

darilca za svate - kartonaste škatle s piškoti v vrečkah

Na poroki ne sme manjkati sladkih dobrot, peciva in piškotov vseh vrst in oblik. Najboljše slaščice so seveda domače, zato smo peciva in piškote pekli sami (seznam peciva je čisto spodaj). S peko piškotov in peciv smo začeli dva tedna pred poroko. Piškote, ki zdržijo dlje časa, smo pospravili v hladno klet, biskvitne podlage za kremna peciva pa smo dobro zavili v prozorno folijo, označili ter kar na nalepke napisali kaj je z vsako podlago potrebno še narediti, nato pa smo jih dali v zamrzovalnik. Tako smo zadnje dni pred poroko brez težav in časovne stiske pripravili še kreme in dokončali peko slaščic. Pekli smo večinoma polovične ali manjše mase, da je bilo različnih peciv več. Pomoč pri peki je ponudilo tudi nekaj sorodnic, ki smo jih zadolžili predvsem za kremna peciva, ki morajo biti pripravljena zadnji hip. 

Razlog, da smo pekli toliko peciv in piškotov, je bil predvsem ta, da sta se mladoporočenca odločila, da bosta svatom dala peciva in piškote za domov, namesto drugih darilc za svate. Kolikor poznamo naše svate, ki so precej sladkosnedni, je bila to logična in pričakovana izbira, čeprav je v zadnjih letih trend, da se svatom kot darilo podari kaj drugega. Poleg tega je ponavadi na porokah veliko druge slastne hrane, zaradi človek ne more poskusiti vseh dobrot, ko pa pride domov, bi z veseljem pojedel še kakšno slaščico. Prav tako smo dali večji poudarek na raznolikost in kvaliteto peciva kot na količino. Nekaj piškotov in peciva sta mladoporočenca in njuni starši, kot je pri nas navada, odnesli tudi v službo, da so pogostili še sodelavce. Večina peciva se je razdelila, na sami poroki pa se peciva ni veliko pojedlo (ne več kot 5 dag na osebo), na mizah smo imeli namreč tudi sadje (sadna nabodalca), po polnoči pa je sledila še odlična (brezglutenska) poročna torta. Pecivo smo razrezali na manjše koščke kot sicer, prav tako smo pekli manjše piškote kot običajno, saj so najboljši majhni slastni grižljački.

čokoladni fondi s sadjem

Med obredoma smo svate postregli s potico, krofi, slanimi rogljički in različnimi obloženimi kruhki. Posladkali so se lahko tudi s čokoladnim fondijem, v katerega so pomakali sadna nabodalca iz jagod, grozdja ter ananasa. Da je bila čokolada za fondi hitro pripravljena, smo v Hoferju kupili posebno čokolado za fontane in fondije, pri čemer smo zmešali mlečno ter temno čokolado. Potice, krofe in obložene kruhke smo razdelili na pladnje, kruhki so bili v košari, sicer pa smo kupili tudi zlate krožničke (papirnate), tako da si je lahko vsak nanje naložil kar si je želel.

Pecivo za svate smo že pred poroko razvrstili v plastične škatle (za biskvitna peciva) in kartonaste škatle (za piškote), to pa zato, da se je suho pecivo ločilo od kremnega.

pecivo za domov

Piškote smo, preden smo jih dali v kartonaste škatle, dali v posebne vrečke, tako da so bili piškoti med sabo ločeni. Namen teh vrečk je bil, da se piškoti čimbolj ohranijo, torej da se ne lomijo in da se med sabo ne mešajo. Vrečke smo kupili v Dami v Novem mestu (uporabili smo jih tudi riž, ki smo ga pripravili za svate). 

Prednost zimske poroke z nizkimi temperaturami je tudi pri pecivih, saj ni vseh potrebno hraniti v hladilniku in prenesejo tudi kakšno noč v hladni kleti. Za toliko različnih peciv bi potrebovali kar nekaj hladilnikov. Zelo prav pride kakšen dodaten pladenj (npr. plastičen), na katerega se preloži že pečeno pecivo, da se mu nato doda kremo in se ga na tem pladnju tudi razreže, nam je proti koncu že primanjkovalo pekačev. Za kreme, ki smo jih v zadnjih dneh pred poroko dali na predhodno pečene in odmrznjene biskvitne podlage bi prav prišel še kakšen dodaten kvadraten nastavljiv obroč, namesto katerega smo nato uporabili razrezano acetatno folijo (za grafoskope). Prav nam je prišlo, da smo dovolj zgodaj nakupili vse sestavine, ki smo jih potrebovali, tako da ni bilo potrebno izgubljati časa z iskanjem po trgovinah, prav tako smo predhodno poiskali in izpisali potrebne recepte. Večina uporabljenih receptov je že starih in preizkušenih, za tiste, ki smo jih našli na internetu, smo na seznamu dodali tudi linke, ostali pa so zapisani v naših zvezkih z recepti. Dodala bi še, da je pri pecivu, ki je oblito s čokolado res pomembno, da se glazure ne dela s kombinacijo margarine, ker se pojavijo vodne kapljice. Jaz jo delam s kombinacijo sladke smetane, čokolade in ruma, tako kot je opisano pri tem receptu (glej pod čokoladni poliv).

Seznam poročnega peciva:

suho pecivo

Seznam piškotov:

- Orehovi rogljički 

- Vanilijevi rogljički obliti s čokolado (kuverturo)

- Medvedje šape / marmeladni žepki 

- Husarski krapki z marmelado 

- Linški piškoti 

- Razpokančki 

- Orehi z nutello 

- Breskvice 

- Ježki 

- Orehovi trikotniki 

- Mašinski keksi 

- Beljakov čips 

- Čokoladni piškoti s solnim cvetom 

- Krhki lešnikovi polmesci

kremno pecivo

Seznam biskvitnih peciv:

- Jogurtovo pecivo z višnjami (brez glutena) 

- Medena pita 

- Madžarica 

- Šahovnica 

- Orehovo pecivo z limonino kremo 

- Črno bele rezine mignon

- Mini cupcakes s švicarsko masleno kremo z belo čokolado,  

- Limonine kocke 

- Korenčkove rezine 

- Čokoladne kocke (brez glutena) 

- Lešnikove rezine 

- Rumovi polmeseci 

- Kokosove kocke (brez glutena) 

- Bananino pecivo (brez glutena) 

- Rafaello kroglice 

- Rumove kroglice 

- Vanilijevo pecivo z bananicami Casali 

- Spomladanskopecivo z borovnicami 

- Mini roladice z različnimi kremami

- Pomarančne rezine 

- Marmelada, čokolada, okrašeno z beljaki pecivo 

- Šamrole

Potice

- Lešnikova potica

- Orehova potica

- Potratna potica

Krofi
so bili kupljeni na dan poroke. Glede krofov smo dolgo premlevali, ali bi jih imeli ali ne. Ker je pri vsaki poroki potrebno uskladiti več pogledov in mnenj, smo nato upoštevali, da je bila na dan poroke tudi pustna sobota in tudi svatom so bili všeč.

slani kifeljčki

POROKA 2015: POROČNI ŠOPEK (rustic, vintage)

Za ostale objave Poroka 2015 glej: klik.

Izbira poročnega cvetja je bil zajeten projekt, saj sem mu namenila kar precej časa. Največ sem se seveda ukvarjala z idejami za poročni šopek, ki nevesto spremlja na celotnem uradnem delu in je posledično na večini fotografij, torej za vedno ostane v spominu, hkrati pa zaokroži celotno nevestino podobo. Poročno cvetje je lahko hitro kičasto, glede na šopke, ki sem si jih ogledala na spletnih straneh slovenskih cvetličarjev, pa me je tudi skrbelo, ali bom našla cvetličarja, ki bo znal preseči klasiko, to je (pre)več cvetov in manj zelenja, torej trendov izpred nekaj let. Pomembno je bilo, da najdem cvetličarja v bližini doma, saj je tik pred poroko še veliko obveznosti in je priročno, če se gre po cvetje čim bližje. Kljub temu, da omenjam trende, pa sem pravzaprav želela vintage oz. rustikalni šopek, nežnih pastelnih, kremnih barv, kot glavno rožo sem izbrala bele ranunkule, namesto zelo aktualnih in skorajda nepogrešljivih sukulentov (echeveria), ki vintage šopkom dajejo prepoznavnost, pa sem se odločila za bel in mehak suh bombaž, ki tudi pritiče zimski poroki.

Pred sestankom s cvetličarko sem predvsem na Pinterestu našla veliko fotografij šopkov, ki so mi bili všeč, posebno takih z zlatimi dodatki, saj je bila barva starega zlata tista, ki smo jo izbrali za barvo poroke. Za cvetličarko sem pripravila prezentacijo, v katero sem vključila izbrane fotografije, prav tako pa tudi značilnosti teh šopkov (to je, da se peclji vidijo, da so poviti s čipko, pa tudi katere rože so primerne za take šopke) in jo nesla s sabo na sestanek. Prezentacijo delim spodaj, odstranila sem le nekaj zadnjih fotografij, na katerih so bili šopki, ki mi niso všeč (fotografije "ne lepih" šopkov sem dodala zato, da je cvetličarka videla, čemu se želim izogniti). Za ogled kliknite gumb "play":

S cvetličarko sva se dogovorili, da poleg poročnih šopkov izdela še naprsne šopke ter ikebano za v cerkev:

Čipko za poročni šopek sem našla v trgovini Zlata nitka, kjer imajo široko ponudbo čipk (na metre), izbrala sem to:

Iz tujine se je k nam preselila tradicija, da ženin meče podvezico, nevesta pa šopek. Namesto metanja šopka obstajajo tudi alternative, in sicer se lahko pripravi nadomesten šopek, ki ga potem nevesta meče namesto originalnega ali pa se originalnega preda naprej tako, da ga nevesta, ki ima čez oči prevezo izroči eni izmed deklet, ki se okrog nje vrtijo v krogu, dokler igra glasba. Ko se glasba ustavi, da nevesta šopek tisti, ki stoji pred njo. Kljub razmišljanju o omenjenih alternativah, sem šopek na poroki vrgla in lepo je pristal v roke tisti, ki ji je bil namenjen, pri tem pa se ni nič poškodoval, tako da ga je lahko odnesla domov.

Sama sem kupila svileni trak, s katerim je bil ovit pecelj, in sicer v zlati barvi, zraven pa sem kupila še bucike v isti barvi (razvidno na zgornji fotografiji). Zlat trak se na šopku sicer ni zelo videl, ker ga je prekrila čipka, je pa vseeno prišel prav za naprsne šopke.

Poroči šopek seveda nekaj stane, cvetličarka mi je sicer povedala, da je bil njen najcenejši poročni šopek zgolj 7 EUR, vendar pa tudi vintage oz. rustikalni šopki niso zelo dragi, saj lahko vsebujejo manj cvetov in več zelenja, odvisno od tega, katere rože izberete. Pomembno je najti pravo osebo, ki upošteva nevestine želje in da koristne predloge ter nasvete glede izbire cvetja.

LOMO FOTOGRAFIJE #35

POROKA 2015: DIY NALEPKE ZA POROČNO VINO

Na poroki smo imeli tudi domače vino, cviček. Ker so se nam zdele cene samolepilnih etiket za etikiranje vin pretirane (tisk za 70 steklenic stane prb. 40 eur), smo našli alternativo -  etikete smo natisnili na navaden papir, potem pa jih nalepili na steklenice z domačim lepilom iz mleka in želatine. Takšno etikiranje je skorajda zastonj, lepilo močno drži, poleg tega pa se etikete po uporabi lahko odstrani (z namakanjem v vroči vodi), steklenice pa še kdaj uporabi. 

Nad končnim izdelkom smo bili navdušeni, predvsem nad tem, kako dobro je držalo lepilo. Glede na občutno razliko v ceni (diy etikiranje nas je stalo dobra 2 evra) pa skorajda ni bilo opaziti razlike (največja razlika je bila v tem, da nalepke niso imele sijaja, pa še ta razlika je bila opazna le od blizu). 

Idejo za etikete smo našli na spletu (tu!), izbrali smo črno bel motiv (zaradi cenejšega tiskanja). Predlogo smo nato v Photoshopu nekoliko popravili in ji dodali napis. Uporabili smo pisavo Verdana.

Predlogo brez napisa delimo tudi z vami: etiketa ženin & nevesta

Etikete smo dali tiskati v pdf obliki (3 etikete na list, posamezna etiketa je bila velikosti 20cm x 7cm) v bližnjo kopirnico (saj je kvaliteta tiska in listov boljša od tiskanja doma, poleg tega morajo biti nalepke tiskane z laserskim tiskalnikom, saj bi se sicer nalepke razmočile in bi se barva razmazala). Natisniti smo dali več etiket kot je bilo potrebno, saj smo jih nekaj morali zavreči (nenatančno rezanje, nanašanje lepila). 

Največ dela smo imeli z izrezovanjem etiket, pri tem pa smo si pomagali z rezalnikom za papir (giljotino), ki je izrezovanje precej pospešilo (namesto giljotine se lahko uporabi tudi olfa nož in ravnilo). 

Nato smo pripravili lepilo. 

Za domače lepilo potrebujemo:

- 3 žlice mleka

- 1 žlica mlete želatine

- 3 žlice vode

Želatino smo prelili s s hladno vodo, premešali in pustili 10 minut, da nabrekne. Nato smo dodali mleko in želatino postopoma stopili v mikrovalovni pečici (za nekaj sekund smo jo postavili v mikovalovko, premešali ter postopek ponavljali, dokler ni bilo več grudic), 

Lepilo smo pripravili v večji količini (trojna količina), kar je bilo več kot je bilo potrebno, in sicer zato, da se je toplota ohranjala (za lažje nanašanje lepila). Lepilo smo naredili po receptu, potem pa smo dodajali mleko, dokler ni bilo lepilo dovolj tekoče (ko se lepilo začne gostiti, ga postavimo v mikrovalovno pečico za 15 sekund, da se ponovno utekočini, premešamo in če ni dovolj tekoče, ponovno za nekaj sekund grejemo v mikrovalovni pečici).

Preden smo začeli z etikiranjem steklenic, smo steklenice dobro obrisali. Na mizo smo položili folijo za živila (da je bila delovna površina stalno čista smo folijo ves čas menjali), etiketo smo položili na folijo s hrbtno stranjo navzgor in jo premazali z lepilom. Za nanašanje smo uporabili kar kuhinjsko gobico, etiketo pa je bilo potrebno, zaradi hitrega sušenja lepila, takoj prilepiti na steklenico. Rob etikete smo namestili na "šiv" steklenice (vzdolž steklenice poteka črta, ki izgleda kot šiv) in jo postopoma (s stalnim glajenjem) prilepili. Na koncu smo etiketo še enkrat pogladili in, če je bilo potrebno, robove etikete dodatno namazali z lepilom (da etikete niso imele ušes:)). 

Pri lepljenju etiket smo sodelovali trije. Da je delo potekalo hitreje in da je bilo enostavnejše, smo si delo razdelili. Prvi je nanašal lepilo na etikete, drugi je lepil etikete na steklenice, tretji pa je etikete pogladil in popravil napake ter na koncu na etiketo nalepil še biserno nalepko (na nevestino poročno obleko). 

MARIKA HACKMAN

Vir slike

Marika Hackman je  preprosto, kreativno 22 letno dekle iz Anglije, z izjemnim glasom in izjemnim glasbenim talentom. Februarja letos je izdala prvi album We Slept at Last. 

Marika se je z glasbo srečala že v zgodnjih letih otroštva, ko so jo starši pri štirih letih vpisali v glasbeno šolo klavirja. Učenje in branje not ji ni bilo nikoli všeč, saj jo je to vedno upočasnjevalo. Frustracija je bila tako močna, da je opustila klavir in se sama začela učiti igranja bobnov in bas kitare. Pri štirinajstih letih se je naučila igrati še kitaro, saj se ji je zdelo, da je to najlažji način pisanja glasbe.

Marika meni, da mora biti pisanje glasbe, harmonizacija naravni proces, zato se glede pisanja pesmi ne drži nobenih pravil. Pravi da pridejo iz nje same, kot nek nepredviden dogodek. Lansko leto je tako izdala 3 mini albume; Deaf Heat, Iron Taste in Sugar Blind. Marika pravi, da je preko pisanja in snemanja teh mini albumov dobila veliko glasbenih izkušenj in da je bil celoten proces zelo zabaven. Deaf Heat je nastal med preigravanjem pesmi, ki jih je nato v svoji sobi tudi posnela. Iron Taste je nastal zelo hitro, saj so za vsako pesem imeli le en dan snemanja. Čar Iron Tastea je v tem, da pesmi odsevajo njo v tistem času, saj zvenijo naivne, malo narodne, kot otrok. Deset mesecev kasneje je posnela še album Sugar Blind in pravi, da je to njen najljubši EP, saj so pesmi in produkcija zelo dobre in da so pesmi nastale z lahkoto.  Na njem lahko slišimo tudi priredbo pesmi Joanna Newsoma.

Letos je izdala svoj prvi album We Slept at Last. Pesmi na albumu so bile napisane v začetku leta 2014, snemati pa so jih začeli maja. Album je poimenovan po verzu iz ene od pesmi na albumu. Besedila so po večini osebna, so igranje z besedami in slikami po nastanku melodije. Marika pravi, da pisanje glasbe zaradi osebne narave pesmi ni lahko delo, saj izražajo tisto kar si, zaradi česar se je težje zavarovati pred drugimi. Album je po njenih besedah malo temačen, melanholičen in umirjen. Ne skuša biti nekaj drugega - je tisto kar je.

Marika je še mlada glasbenica, a pravi, da si zaenkrat želi ustvarjati glasbo vse življenje, saj v tem uživa in dokler bo v tem kar počne srečna, bo tako tudi ostalo in bo glasba njena sopotnica.

Uradna stran: http://marikahackman.com/

Facebook: https://www.facebook.com/MarikaHackman

Twitter: https://twitter.com/marikahackman

SoundCloud: https://soundcloud.com/marika-hackman

POROKA 2015: POROČNA VABILA

Kot smo obljubili v objavi Poroka 2015, danes z vami delimo prvi poročni diy projekt, ki smo se ga lotili dobre tri mesece pred poroko: izdelavo poročnih vabil. Špela je želela v poročno vabilo vključiti doyle čipko, ki je trenutno zelo priljubljena med poročnimi vabili. Idejo za vabila smo našli na blogu Ustvarjalnica Jaal, izdelavo pa smo potem nekoliko poenostavili in jo prilagodili.

Za 12 vabil potrebujemo*:
- 3 m dolg trak kremne barve (širine 15 mm), cena 0, 66 eur (Rayher)
- kvadratne vizitke bež barve, cena / kos 0, 45 eur (Rayher)
- kvadratne kuverte 140 x 140 mm, cena / kos 0,45 eur (Rayher)
- samolepilni biserni kristali, cena prb.3 eur (Müller)
- papirnata čipka (set 24), cena 2 eur (Rayher)
- biserni papir, 6 kosov, cena / kos prb. 0,45 eur (Mladinska knjiga)
- škarje
- belo lepilo
- nalepke za fotografije ali obojestranski selotejp
- obojestranski ozki selotejp (3 mm) 3 eur (Rayher)

Cena posameznega vabila je znašala približno 1,5 eur, za izdelavo 12 vabil pa smo Špela, jaz in Alen potrebovali dobri dve uri.

Preden smo se lotili izdelovanja vabil, smo v Photoshopu oblikovali napis za prvo stran vabila, kjer smo uporabili pisavi Clicker Script in Vidaloka, za besedilo na notranji strani vabila pa smo uporabili pisavi Always In My Heart in Bariol.

Besedilo in napis smo natisnili na biserni papir. Natisnjen biserni papir smo potem izrezali v velikosti vizitke. Na prvo stran vabila smo nato z belim lepilom nalepili doyle čipko, kar je bilo najtežje, saj se ti je, v primeru, da si dal na čipko preveč lepila, čipka razmočila. Belo lepilo smo zato v majhni količini nanesli na sredino čipke in ob zunanjem robu čipke. Čipko smo po robovih papirja prepognili.  Nato smo na biserni papir nalepili darilni trak, ki smo ga pred tem posebej oblikovali.

Trak smo z obojestranskim ozkim selotejpom nalepili na biserni papir s čipko, dodali smo še biserne nalepke in papir prilepili na prvo stran vizitke. Na notranjo stran vizitke smo s selotejpom za fotografije pritrdili še natisnjeno vabilo in vizitko vložili v kuverto. 

* Ta objava ni sponzorirana. Na žalost:)