PRAZNIČNI DIY: OKRASKI IZ NARAVNIH MATERIALOV

Letos sva v najinem svežem domu prvič postavljala smrečico. Ne vem, kako je glede količine okraskov pri vas doma, vem pa, da je pri najinih družinah okraskov dovolj za vsaj tri smrečice. Tako sva si od njih izposodila lučke in umetno smrečico, glede okraskov pa sva se odločila, da jih izdelava sama iz različnih naravnih materialov. Razmišljala sva, kaj vse bi lahko uporabila, da bi bilo na najini smrečici čim več barv in kmalu prišla do ideje, da lahko za to uporabiva različne citruse. Odšla sva v trgovino, kjer sva kupila dve limeti, dve limoni in eno grenivko. Te sva ob prihodu domov narezala na tanjše rezine in jih za dva dni razprostrla po radiatorjih v dnevni sobi. Ne samo, da sva izdelovala lastne okraske, tudi najina dnevna soba je zelo lepo dišala. Med sprehodi sva nabrala še nekaj puhastih okraskov, ki sva jih našla plezati po figi, pred knjižnico pa sva našla drevo, ki je odvrglo semena v ježkastih oblikah in bila popolnoma navdušena nad njihovo obliko in pestrostjo, ki jo bodo ti dodali najini smrečici. Sama sem se pred kratkim lotila tudi kvačkanja, zato sem skvačkala še nekaj belih snežink, vsem okraskom dodala vrvice in tako sva prišla do najine naravne okrasitve, ki sedaj barva najin skupni prostor.

PRAZNIČNI DIY: VOŠČILNICE

Tudi letos smo se odločili, da sami izdelamo voščilnice, zato sem ideje za voščilnice začela iskati že zgodaj in nekaj idej v preteklih tednih tudi preizkusila. Ko sem po enem izmed poskusov, ki me ni najbolj navdušil, pospravljala čopič, ki je bil namočen v zlato barvo in že nekoliko zasušen, sem ga želela na grobo očistiti tako, da sem z njim tapkala po papirju. Odtis, ki ga je pustil čopič, mi je bil všeč, in kmalu so packe dobile obliko smrečice, ki je bila v zadnjih letih glavni motiv naših voščilnic (voščilnice 2014, voščilnice 2015, voščilnice 2016). Dodala sem še napis s kaligrafskim peresom in tako je bila podoba letošnjih voščilnic izdelana.

Izdelava je nadvse enostavna in hitra, pa tudi cenovno ugodna, saj je za izdelavo potreben le temno moder biserni papir, čopič, akrilna (zlata) barva, kaligrafsko pero in tuš v beli barvi (lahko pa uporabite tudi bel flomaster ali pa napis kar natisnete)*. Podrobnejši prikaz izdelave voščilnice si lahko ogledate v spodnjem videu.

Naše ideje za izdelavo voščilnic iz preteklih let lahko najdete na naslednjih povezavah:
voščilnice 2016

voščilnice 2015
voščilnice 2014

voščilnice 2013 (skupaj s predlogi, kaj napisati v voščilnice)

Prijetno ustvarjanje,

* Ta objava ni sponzorirana.

DOMAČA ČAJNA MEŠANICA

Kot za marsikoga pitje kave, je zame pitje čaja obred ob katerem se ustavim, umirim in počasi spijem skodelico svoje najljubše mešanice. Prva stvar, ki mi je všeč pri nabiranju zelišč je ta, da jih v izobilju najdemo v naravi, hkrati pa se ob tem še sprehodimo in poskrbimo za svoje telo. Kar se mi zdi vredno omeniti je to, da jih naberemo le toliko, kot potrebujemo in si ne delamo večletnih zalog. V naravi je vsega dovolj, če le znamo biti zmerni, prav tako pa z leti ugotovimo količino zelišč, ki jih potrebujemo za celo zimo.  Druga stvar je ta, da je tak čaj zelo zdrav za naše telo in ni trgovinsko pakiran v čajne vrečke, ki so tretirane z plastiko. Tretja stvar pa je ta, da se ob nabiranju zelišč vedno naučimo kaj novega, predvsem pa lahko iz raznolikosti rastlin sestavimo mešanice za točno določene težave ali pa takšne, ki jih lahko pijemo vsak dan za umiritev. Pri pitju čaja je vredno omeniti, da je potrebno na določen čas mešanice zamenjati, saj bi morda nekatere zdravilne učinkovine različnih zelišč ob prevelikih količinah lahko škodovale našemu telesu. Tako kot z nobeno stvarjo, tudi z čaji ni pametno pretiravati.

DIY PROJEKT: PLETENI COPATKI

Dnevi so vse krajši, zato sem po dolgem času na plano potegnila klobčiče volne in svoje stare pletilke. Osnov pletenja sem se naučila že v osnovni šoli pri krožku ročna dela, vendar so mi te osnove skozi leta neuporabljanja nekako ušle iz glave. Pred štirimi leti sem svoje znanje pletenja obnovila pri prijateljici in od takrat spletla kakšno kapo ali trak. No, če sem popolnoma iskrena, se pletenja nisem nikoli lotila tako natančno, da bi nastalo točno tisto, kar sem si na začetku zamislila. V teh dneh sem se odločila, da temu naredim konec in se namenila splesti nekaj, kar ne bi bilo čisto preprosto pletenje v ravnih vrstah. Za izdelek sem si izbrala pletene copatke za par mesecev starega otroka. Ko sem dokončala svoj prvi copatek in ga pomerila na pet mesečni punčki, sem ugotovila, da ji je prevelik. Predstavljajte si razočaranje na mojem obrazu po tri urnem pletenju. Mislila sem, da so bila navodila na tutorialu napačna, zato sem poiskala še druge, ki bi mi bolj podrobno razložili v čem je težava. Kaj kmalu sem prišla do spoznanja, da so moje osnove pletenja res zaprašene, največje spoznanje pa je bilo to, da je velikost pletilk eden izmed najpomembnejših dejavnikov pri končni velikosti copatkov. Ponovno sem se lotila  pletenja, tokrat z izbiro drugega modela in manjšimi pletilkami. Tako sem prišla do končnega izdelka, s katerim sem bila več kot zadovoljna, saj je bil eden izmed prvih, ki je nastal točno tak, kot sem si ga zamislila.

JABOLČNI ŽEPKI ali GALETTE BREZ GLUTENA

Jabolčne sladice s cimetom so značilne za jesen. Letošnja spomladanska zmrzal nam je sicer onemogočila, da bi uporabili domača jabolka, vendar se sladicam vseeno ne odrečemo. Radi pripravimo pečena s karamelo in bučnim sladoledom. Tokrat smo poskusili narediti jabolčne žepke, vendar, kot je razvidno iz fotografij, so razpokali, testo pa se je med prepogibanjem trgalo. Ker so okusni, smo se vseeno odločili, da recept objavimo, vendar bi bilo še boljše (in enostavnejše), če bi namesto žepkov iz istih sestavin naredili majhne galette. Žepki so bili sicer okusni, vendar bi bilo še bolje, če bi bilo nadeva več, kar pa pri žepkih ni mogoče, saj bi ob prepogibanju steče ven, pri galettah pa te težave ni. Zelo dobri so naslednji dan, ko se testo prepoji z jabolčnim nadevom.

Za testo potrebujemo:

- 350 g brezglutenske moke

- 120 g sladkorja

- 110 g masla

- žličko vanilijevega ekstrakta

- 4 žlice mleka

- 1 jajce

Za jabolčni nadev potrebujemo

- 3 kisla jabolka

- 20 g koruznega škroba 

- 50 g rjavega sladkorja

- ščepec soli 

- pol žličke cimeta v prahu

- 1 žlico vode

- 1 jajce za premaz

Postopek priprave:

1. Najprej iz hladilnika vzamemo maslo, da se bo zmehčalo na sobni temperaturi. 

2. Nato pripravimo jabolčni nadev. Jabolka olupimo, dvakrat prepolovimo, da dobimo štiri krhlje, izkoščičimo in grobo naribamo. V kozici jih na majhnem ognju pokuhamo, skupaj z žlico vode. Kuhamo slabih 10 minut, nato dodamo sladkor, koruzni škrob, ščepec soli in cimet in ob občasnem mešanju kuhamo še 5 minut. Odstavimo in pustimo, da se hladi. 

3. Za testo zmešamo vse suhe sestavine, nato vmešamo še zmehčano maslo, razžvrkljano jajce in mleko. Raje zamesimo bolj trdo testo kot premehko. Če bomo delali galette, testo razdelimo na 5 delov, če bomo delali žepke, pa na 10. Iz vsakega naredimo kepo. Podlago, na kateri bomo valjali, najprej pomokamo z brezglutensko moko, nanjo položimo kepo testa, razvaljamo na 0,5 cm debelo v obliki kroga. Razvaljamo še preostalo testo, nato pa za galette jabolčno maso nadevamo na sredino, za žepke pa na polovico, vendar pustimo 3 cm roba. Za žepke testo prepognemo, obrežemo, da dobimo enakomeren rob in robove zapremo tako, da rob testa z vilico pritisnemo ob podlago (mi smo uporabili pripomoček iz spodnje fotografije). Naredimo še dve zarezi. Za galette pa robove testa prepognemo navznoter, kot je prikazano tukaj. Testo premažemo s stepenim jajcem in pečemo 15 minut na 180°C. Če testo v tem času ne porjavi, pečemo še 5 minut.

Recept je prirejen po tem receptu. 

SoDeloValnica MLADIH NA PODROČJU BEGUNSTVA

Na blogu ste lahko v zadnjem mesecu zasledili posnetke delavnic, ki so potekale v okviru projekta Sodelovalnica mladih na podorčju begunstva. Mizarskih in keramičnih delavnic sem se udeležil kot snemalec, se skušal poigrati s kamero ter prikazati in na nek način tudi podpreti projekt v povezavi z begunstvom. Današnji posnetek prikazuje zaključek celotnega projekta poimenovan Dnevna soba, ki je potekal v kreativnem centru Poligon na Tobačni ulici 5. Dnevna soba je ime razstave znotraj katere so bili razstavljeni vsi izdelki, ki so se nastali med samim projektom. Begunci so v sodelovanju z slovenskimi ustvarjalci izdelali različne izdelke kot so tradicionalni afriški stol, viseča mreža, keramične skodelice, različne vrste nakita, vreča in podloga za sedenje in še mnoge druge.

Ljubezen do slike, zvoka, videa in glasbe rastejo in se razvijajo, kar boste lahko tudi v nadaljevanju spremljali na našem blogu.

TEDEN V BERLINU: 2. DEL

Septembra sva s Petrom prvič obiskala Berlin, kjer sva preživela en teden. Najini dnevi so bili precej ležerni, saj si dnevov nisva napolnila z ogledi muzejev in turističnih znamenitosti, ampak sva jih izkoristila predvsem za sprehajanje po mestu, kjer sva se naužila topline sončnih jesenskih dni. Preko vodenih ogledov sva poskušala dobiti čimveč informacij o mestu in njegovi pestri zgodovini, sama pa sva poskušala začutiti utrip mesta tako, da sva se poleg turistično obleganih krajev odpravila tudi tja, kjer se zadržujejo Berlinčani. Berlin naju je s svojo domačnostjo, preprostostjo ter bogato zgodovino in kulturo navdušil in vsekakor priporočava obisk.

Ta objava je namenjena predvsem tistim, ki planirate obisk Berlina in iščete praktične informacije o mestu - tako tiste osnovne, kot so poceni prevoz in prenočišče, kot tudi ideje o tem, kaj si v mestu ogledati.

Letalo - avtobus - metro - vlak - tramvaj

Za potovanje v Berlin sva se odločila predvsem zaradi nizkih cen letalskih kart - cena povratne karte za dve osebi je bila pri Easyjetu le 75 evrov. Letela sva iz beneškega letališča Marco Polo do berlinskega letališča Schönefeld. Zaradi zgodnje ure sva se odločila, da greva do letališča kar z avtom (saj lahko greš od doma najkasneje:)). Prav tako sva ugotovila, da so stroški lastnega prevoza do Benetk primerljivi s stroški organiziranega prevoza (GoOpti ali Flixbus (Flixbus je najcenejši)) – cestnina v obe strani znaša 20 eur, gorivo okoli 35 evrov (iz Ljubljane), parkirnina na parkirišču HelloPark 28 eur - skupno torej okoli 80 evrov. Navdušena sva bila predvsem nad ceno parkirnine, ki je resnično ugodna (4 evre na dan). Parkirišče se nahaja dober kilometer stran od letališča, vendar pa je do letališča organiziran prevoz (kombi), ki te v roku 5-10 min popelje do letališča. Je pa potrebno vsaj en dan pred prihodom parkirišče rezervirati preko njihove spletne strani, sicer je parkirnina precej dražja.

 Če ste v Berlinu več dni in želite biti karseda mobilni ter si ogledati znamenitosti v različnih delih mesta, potrebujete vozovnico za mestni promet. Za prevoz iz letališča (Schönefeld ali Tegel) v Berlin ter za vožnje po mestu se najbolj splača kupiti sedemdnevno vozovnico (če ste v Berlinu 6 ali 7 dni) in sicer za cone ABC (v coni C se nahajata letališči Schönefeld in Tegel), s katero se lahko vozite tako z vlakom (s-bahn), avtobusom, tramvajem in podzemno (u-bahn). Cena sedemdnevne vozovnice je 37,5 evrov. Vozovnice lahko kupite na avtomatih, ki se nahajajo v prehodu med letališčem in železnico ter na vseh metro in železniških postajah. Več informacij lahko najdete na: S-bahn Berlin.

Če nameravate obiskati muzeje kot so Neues Museum, Pergamonmuseum, Jüdisches Museum Berlin ipd. ter plačljive znamenitosti (npr. Fernsehturm, Madame Tusaudds ipd.) se najbolj splača kupiti WelcomeCard, ki poleg 2-6 dnevne vozovnice za cone ABC vključuje tudi brezplačen vstop v omenjene muzeje (predvsem za stalne zbirke) in popuste v določenih restavracijah, trgovinah itd. Cena šestdnevne kartice znaša 46 evrov. Več informacij najdete na: Berlin WelcomeCard.

Prenočišče

Kot ponavadi sva tudi tokrat poiskala prenočišče na strani Airbnb, saj so cene najema stanovanj v Berlinu primerljive s cenami hostlov (cena najinega stanovanja je bila 23 evrov/osebo za eno nočitev). Kljub veliki izbiri stanovanj na Airbnb je bilo v času, ko sva iskala stanovanja (en mesec pred potovanjem), večina stanovanj že zasedenih. Kljub temu nama je uspelo najti (relativno) cenovno ugodno stanovanje, ki je bilo zelo prostorno (primerno za štiri osebe) in udobno, v mirni soseski. Kljub temu, da sva se nahajala bolj na severu Berlina, sva zaradi bližine u-bahna in s-bahna (dobrih 5 minut hoje) na želene lokacije prišla relativno hitro - do Brandenburških vrat ali Alexanderplatza sva z u-bahnom oziroma s-bahnom potrebovala slabih 20 minut. Če koga zanima, si lahko stanovanje ogleda tu: KLIK!.

Dnevni itinerarji

Tokrat zaradi obveznosti v službi nisem imela časa, da bi si pred odhodom v Berlin dobro ogledala predloge dnevnih itinerarjev in si naredila načrt, kaj si bova ogledala. Tako sva se sproti, ponavadi zjutraj ob zajtrku, odločala, kaj bova tisti dan počela in v kateri del mesta se bova odpravila. To nama je sicer zjutraj vzelo nekaj časa (da sva naredila okvirni načrt in malo poguglala, kaj si splača ogledati). Najbolj so nama bili všeč predlogi z bloga Not a nomad blog - 50 things to do in Berlin in predlogi z bloga Uncornered market - Berlin: A beginner's guide.

1. dan:

Prvi dan je bil namenjen spoznavanju okolice in najbolj znanih berlinskih znamenitosti. Po popoldanskem počitku sva se namreč odpravila na brezplačen ogled mesta - Free Tour of Berlin, Sandemans New Europe - z začetkom ogleda pri brandenburških vratih. Na triurnem ogledu smo si med drugim ogledali spomenik umorjenim Judom Evrope (ki je na naju naredil velik vtis), Checkpoint Charlie (ki na naju ni naredil vtisa:)), Bebelplatz s spomenikom sežiga knjig in univerzo Humboldt itd. in se sprehodili skozi pestro zgodovino Berlina. Na "brezplačne" oglede mest (na koncu ogleda vodiču daš napitnino) se splača odpraviti v prvih dneh, saj se tako najlažje in najhitreje spoznaš z mestom, prav tako pa ti vodiči dajo kakšen namig, kam se splača odpraviti.

2.dan

Ker je bil drugi dan deževen in sva bila od napornega prvega dneva utrujena, sva se od doma odpravila šele popoldne. Odločila sva se, da se odpraviva do Oranienstraße (v Kreuzbergu), kjer sva dobro uro preživela v trgovini Modulor, kamor sva naključno vstopila in kjer je mogoče najti takšne in drugačne pripomočke za DIY ustvarjanje (raj za DIY:)). Ustavila sva se tudi v muzeju stvari (Museum der Dinge) - majhnem muzeju, kjer so raztavljene takšne in drugačne stvari - od stolov, do starih telefonov in toasterjev, embalaž za pralne praške itd. Muzej je ob četrtkih brezplačen, zato se splača, če se takrat znajdete na Oranienstraße, za kašne pol ure ustaviti v muzeju in se sprehoditi po njem. Ker je bil četrtek, sva se opravila še do pokrite tržnice Markthalle, kjer vsak četrtek prirejajo Street Food Thursday - od 17. do 22. ure na stojnicah strežejo ulično hrano iz različnih kontinentov po relativno ugodnih cenah - prevladujejo sicer burgerji, vendar pa lahko vsak (tudi jaz, ki ne jem hrane z glutenom), najde kaj zase. 

Več predlogov, kam se še odpraviti v Kreuzbergu, najdete na strani Free Tours on foot.

3. dan
Dan sva začela na trgu Alexanderplatz, kjer stoji znani televizijski stolp Fernsehturm in kjer se nahaja več nakupovalnih centrov. Midva se nisva podala ne na stolp, ne v šoping, ampak sva se ustavila na drugi strani stolpa, kjer se nahaja Neptunov vodnjak. Številne klopice kar vabijo, da se usedeš nanje in le opazuješ okolico - ljudi, ki hodijo mimo, umetnike, ki ustvarjajo grafite ali vodne kaskade ob televizijskem stolpu, kjer voda ves čas spreminja oblike. 

Na brezplačnem ogledu mesta, ki sva se ga udeležila prvi dan, sva vnaprej plačala še za dva ogleda: Third Reich tour in Red Berlin Tour (cena 12 evrov za ogled). Third Reich tour se poglobi v obdobje druge svetovne vojne, Red Berlin Tour pa v obdobje hladne vojne (obdobje Zahodne in Vzhodne Nemčije). 

Tako sva se tretji dan odpravila na Third Reich Tour, ki je trajal dobre tri ure in kjer smo se med drugih ustavili pri Reichstagu (kjer je sedež nemškega parlamenta), ponovno smo si ogledali spomenik umorjenim Judom Evrope ter se sprehodili nad Hitlarjevim bunkerjem (kjer je danes parkirišče:)), se sprehodili do sovjetskega spomenika in spomenika homoseksualcem, preganjanim v času nacizma (ki se nahaja v bližini spomenika umorjenih Judov) itd. ter ogled zaključili v židovski četrti. Tudi če se ne odločite za voden ogled, priporočam, da se sami sprehodite mimo omenjenih spomenikov in stavb.

V okolici židovske četrti, kjer smo zaključili ogled, se nahaja Hackescher Markt, kamor sva se, v iskanju dobrega piva, odpravila tudi midva. Na poti do trga sva zavila v stransko ulico in se znašla na notranjem dvorišču Café Cinema, ki bi ga opisala kot kombinacijo ljubljanske Metelkove in 'ruin' barov v Budimpešti (kot npr. Szimpla Kert). Spontano sva se odločila za Monsterkabinett show, precej nenavadno predstavo, ki vključuje mehanske pošasti. Predstava je bila zanimiva, je pa za ceno 8 evrov (pre)kratka.

4. dan
Četrti dan sva se odpravila v največji berlinski park - park Tiergarten, ki se nahaja v središču Berlina in se razprostira na dobrih 200 hektarih. Z s-bahnom sva se odpeljala do postaje Tiergarten, kjer sva najprej obiskala bolšji sejem Berliner Trödelmarkt, ki ga organizirajo ob sobotah in nedeljah (že od leta 1973) in na katerega sva naletela po naključju. Nato sva se sprehodila do Siegessäule, stebra zmage, na katerega se je mogoče povzpeti na panoramski ogled mesta. Sprehod sva nadaljevala do vrta Café am Neuen See, kjer se ob jezeru Neuer See nahaja restavracija in Biergarten. Naredila sva napako, saj sva kosilo naročila v samopostrežnem Biergartnu (s hrano nisva bila zadovoljna), namesto da bi si za nekaj evrov več privoščila kosilo v restavraciji. Ob restavraciji je mogoč tudi najem čolna, s katerim se lahko za nekaj evrov zapeljete po jezeru in je prijetna popestritev dneva.
Lahko se odpravite tudi do živalskega vrta, do katerega pridete peš v petnajstih minutah in tam preživite del dneva ali pa se odpravite do Monkey bara, od koder je lep razgled na Tiergarten in na mesto.
Midva sva se sprehodila še do vrta rož Rosengarten, kjer sva uživala v miru in spokoju ter sprehod po Tiergartnu zaključila pri Venusbassin.

5. dan
Ker je bila nedelja, sva se odpravila v Mauerpark, park, ki ob nedeljah zaživi ob dobri hrani, glasbi, stojnicah z unikatnimi izdelki in bolšjem trgu in kjer so v ospredju druženje in zabava - sem se vsako nedeljo zgrinja množica Berlinčanov in turistov, saj pravijo, da če se v nedeljo nahajaš v Mauerparku, se nahajaš v srcu Berlina.
Midva sva se na sončno nedeljsko dopoldne najprej ustavila na odlični kavi v kavarni Hermann Eicke, nato pa sva se napotila proti Bernauer Strasse, kjer je 1.4 km berlinskega zidu pretvorjenega v glavni spomenik berlinskemu zidu Berlin Wall Memorial. To je zagotovo eden tistih spomenikov, ki si ga je v Berlinu vredno ogledati.
Popoldne sva preživela v Mauerparku, kjer sva zapravljala na stojnicah z unikatnimi izdelki, preizkušala tako nemško hrano kot hrano iz drugih koncev sveta in se zabavala ob poslušanju (bolj ali manj) talentiranih pevcev na nedeljskih karaokah, kjer nama tudi po več urah ni postalo dolgčas.
Če ste na lep sončen nedeljski dan v Berlinu, se odpravite v Mauerpark, ki je res unikatno doživetje.

6. in 7. dan
Najin predzadnji in zadnji dan je bil namenjen spoznavanju Nemčije (in Berlina) v času delitve na Vzhodno in Zahodno Nemčijo med leti 1949 in 1990. Obiskala sva DDR muzej, ki na interaktiven način predstavlja življenje v Vzhodni Nemčiji, brezplačni muzej Palace of Tears, ki se nahaja ob postaji Friedrichstrasse (muzej o postaji, kjer je bilo mogoče prehajati med Vzhodno in Zahodno Nemčijo in kjer so se ljudje v solzah poslavljali od prijateljev in družine, od koder tudi ime Palača solz), se udeležila Red Berlin Tour ogleda, kjer sva ogromno izvedela o življenju v tistem času in se sprehodila do East Side Gallery - do ostanka berlinskega zidu, ki so ga umetniki spremenili v največjo galerijo na prostem. Če vas zanima ta del zgodovine, vse to toplo priporočam.

Najin teden si lahko ogledate tudi v video obliki: KLIK!

PALEO RECEPT: POLNJENE PEČENE HRUŠKE

Sladica, za katero potrebujemo le eno sestavino, ki je enostavna in hitra za pripravo, končni rezultat pa se kar stopi v ustih, so pečene hruške. Uporabimo lahko tako hruške, ki še medenijo (ki so še pretrde, da bi jih jedli surove), kot tudi hruške, ki so že zrele (te imajo več sladkorja). Priprava je preprosta - hruške olupimo, razpolovimo, izdolbemo sredico in postavimo v pečico, kjer jih na 130 - 140 stopinj Celzija pečemo približno pol ure. 

Če hruške napolnimo še s kremo, dobimo perfektno jesensko sladico. Meni sta najbolj všeč kostanjeva in bučna krema, ki lepo dopolnita medeni okus hruške. Vanilijeva krema je bolj nevtralna, za tiste, ki niso veliki ljubitelji jesenskih okusov (kostanja, buč, cimeta). Poleg pečenih hrušk, ki so še malo tople, se odlično prileže tudi bučni sladoled, katerega recept najdete tu!.

Dobro je, da kremo pripravimo vnaprej, da se ohladi in strdi, hruške pa lahko damo v pečico kakšno uro pred postrežbo, da so ob postrežbi še nekoliko tople. So pa okusne tudi hladne, tako da jih lahko pripravimo tudi vnaprej. 

Pri pripravi krem sem uporabila kokosovo mleko, sladkala pa sem jih minimalno (saj so že hruške dovolj sladke), z medom oziroma kokosovim sladkorjem. Tako je sladica primerna za paleo jedce ter za ljudi, ki se izogibajo mlečnim izdelkom. Kokosovo mleko lahko seveda nadomestite s smetano oziroma kravjim mlekom, med oziroma kokosov sladkor pa z navadnim sladkorjem.

Priprava hrušk:

Za 5 oseb potrebujemo 5 hrušk.

Pečico vključimo na 130 - 140 stopinj Celzija. Hruške olupimo, razpolovimo ter izdolbemo sredico (to je najlažje s čajno žličko). Pripravimo pekač, ki ga obložimo s peki papirjem. Hruške naložimo na pekač in jih postavimo v pečico za približno 30 minut (če so hruške že zrele in mehke, se jih lahko peče tudi manj časa).

Priprava kreme

Preden spečemo hruške, pripravimo kremo (vsaj eno uro pred potrežbo, da se krema ohladi in strdi). K hruškam se najbolj priležejo kostanjeva, bučna ali vanilijeva krema, lahko pa namesto kreme zraven postrežemo bučni sladoled, vanilijev ali paleo sladoled. Kremo pripravimo po spodnjem postopku. Ko je ohlajena, jo z dresirno vrečko in poljubnim nastavkom napolnimo v izdolben del hruške. Hruške okrasimo s stepenim kokosovim mlekom ali stepeno smetano.

a. Priprava kostanjeve kreme:

Potrebujemo:

- 200 g kostanjevega pireja (več o pripravi tu!)

- 130 g mandljevega (ali riževega) mleka 

- 30 g kokovega sladkorja ali 3 žlice medu

- 4 želatine v listih

- 150 ml kokosovega mleka

V hladni vodi namočimo liste želatine (pustimo stati 5 minut). Medtem v posodo stresemo kostanjev pire, dolijemo mandljevo mleko in posodo postavimo na ogenj ter kuhamo približno 5 minut. Dodamo še kokosovo mleko ter ožete liste želatine. Dobro premešamo, da se želatina raztopi in dobro vmeša v kremo. Kremo nekoliko ohladimo, potem pa ji dodamo še med (če uporabimo kokosov sladkor, ga lahko vmešamo že prej). Postavimo v hladilnik, da se krema ohladi in strdi.

b. Priprava bučne kreme:

Potrebujemo:

- 250 ml kokosovega mleka

- 150 g bučnega pireja (več o pripravi tu!)

- 2 žlici medu

- 4 želatine v listih

- pol žličke vanilijevega ekstrakta

- cimet, piment v prahu (po okusu)

V hladni vodi namočimo liste želatine (pustimo stati 5 minut). V posodi zmešamo kokosovo mleko, bučni pire, cimet in piment. Postavimo na ogenj in kuhamo tako dolgo, da se zmes dobro segreje (ne rabi zavreti). Dodamo ožete liste želatine, dobro premešamo in odstavimo z ognja. Kremi dodamo še vanilijev ekstrakt in med (ko krema ni več zelo vroča). Kremo postavimo v hladilnik, da se ohladi in strdi.

c. Priprava vanilijeve kreme:

Potrebujemo:

- 250 g kokosovega mleka

- 3 rumenjake

- 50 g tapiokine moke

- 3 žlice kokosovega sladkorja (ali medu)

- 35 g kokosovega olja

- limonin sok

- 1 žlička vanilijevega ekstrakta (lahko tudi vanilijo v prahu)

V posodi zmešamo kokosovo mleko, jajčne rumenjake, kokosov sladkor (ali med), tapioko, kokosovo olje in limonin sok. Posodo postavimo na štedilnik in kuhamo na zmernem olju. Posodo odstavimo s štedilnika tik preden zmes zavre oziroma, ko postane zmes gosta. Kremo odstavimo iz ognja in primešamo vanilijev ekstrakt. Nato jo postavimo v hladilnik, da se ohladi.

Priprava krem s smetano ali mlekom

Če želite, lahko za pripravo krem uporabite tudi kravje mleko oziroma smetano. Recept za kostanjevo kremo in postopek priprave najdete v objavi Kostanjeva torta (uporabite polovično maso z 200 g kostanja), bučno in vanilijevo kremo lahko pripravite po zgornjem postopku, pri čemer namesto kokosovega mleka uporabite smetano (za vanilijevo kremo pa mleko), vanilijevo kremo pa lahko pripravite tudi iz vanilijevega pudinga  (vaniljev puding skuhate iz 1 vrečke pudinga, 250 g mleka in 50 g sladkorja, ko je puding skuhan pa mu vmešate še 70 g masla).

 Prijetno sladkanje,

KERAMIČNE DELAVNICE - SoDeloValnica mladih 2017

Biti del delavnic pod okriljem društva Terra Vera v sklopu projekta 'SoDeloValnica mladih na področju begunstva 2017' je bilo tudi tokrat nekaj posebnega in novega. Keramične delavnice so potekale v Ljubljani, na Prežakovi 11, v ateljeju Hane Karim, ki je oblikovalka keramike. Znotraj projekta  so z njo sodelovali še begunci iz različnih držav. Vsak udeleženec je izdelal unikatne glinene posodice za kavo ali čaj. Vsi izdelki dosedanjih delavnic so bili razstavljeni - izdelke projekta SoDeloValnica mladih na področju begunstva si lahko ogledate v kreativnem centru Poligon na Tobačni ulici 5, do 23. oktobra 2017.

Prispevek si lahko ogledate na spodnji povezavi.

Se beremo ;)

BUČNI SLADOLED (BREZ STROJČKA in JAJC)

Vroči poletni dnevi so sicer mimo, vendar v tem mesecu z vrta pobiramo jesenske buče (npr. muškatno, masleno, hokaido), jih dobimo od znancev ali kupimo v trgovini. Buče sicer nekaj časa lahko počakajo v kleti, nekaj pa jih lahko zamrznemo, če imamo za to prostor, ali pa iz njih naredimo bučni pire, ki ga shranimo v kozarcih. Bučni sladoled smo pripravili brez strojčka in brez vmesnega mešanja, ključna sestavina je namreč kondenzirano mleko, zaradi česar tudi ni potrebno dodajati jajc. Za ljubitelje bučnega olja in bučnih semen lahko sladoled pokapamo z bučnim oljem in potresemo z narezanimi bučnimi semeni, kar pa seveda lahko tudi izpustimo.

Potrebujemo:

pločevinko kondenziranega mleka* (397 g)

200 g bučnega pireja**

400 ml sladke smetane (nestepene)

pol žličke cimeta v prahu

pol žličke ingverja v prahu

ščepec naribanega muškatnega oreščka

poljubno: bučno olje in bučna semena

Vse sestavine zmešamo s pomočjo mešalnika. Mešamo tako dolgo, da se začimbe popolnoma vmešajo in ni nobenih grudic (približno 2 minuti). Prelijemo v posodo (npr. od sladoleda, ki ima pokrov) in zamrznemo. Z bučnim oljem sladoled pokapamo pred postrežbo, lahko ga potresemo še z bučnimi semeni. Postrežemo ga lahko tudi s pečenimi jabolki (po tem receptu), prelite s karamelo.

*Ko kupujemo kondenzirano mleko, ki je sladko, pazimo, da ne kupimo tistega, ki je za v kavo (ponavadi je v tetrapak), ampak tistega, ki je za sladice (ponavadi v pločevinki ali tubi - Interspar, Mercator hipermarket, E.Leclerc).

**Bučni pire se pripravi tako, da bučo operemo, razpolovimo in odstranimo semena. Moja je bila ravno prav velika, da sem obe polovici položila na pekač in dala v pečico. Če je prevelika, jo razrežemo na večje kose. Bučo na pekač položimo tako, da je prerezana stran (meso) na pekaču in jo nekajkrat prepikamo z nožem ter pečemo na 200°C. Dolžina peke je odvisna od velikosti buče, jaz sem jo pekla eno uro. Spekla sem jo en dan prej, preden sem pire pripravljala, da se je popolnoma ohladila. Meso sem postrgala in ločila od lupine ter meso spasirala v multipraktiku. 

Priporočamo tudi ostale recepte z jesenskimi bučami:

Rožmarinov kolač brez jajc

Bučni njoki

Piščančji curry z bučo

Bučna rolada

TEDEN V BERLINU: 1. DEL

Septembri so rezervirani za raziskovanje evropskih prestolnic. Letos sva se sredi septembra za en teden odpravila v Berlin, v mesto, kjer se takoj počutiš kot doma. Najine najljubše trenutke in utrip mesta sva poskušala zajeti v spodnjem videu, več o najinem potovanju pa sledi v drugem delu objave.