Ideja za nastanek bloga je nastala nekega izpitnega obdobja, ko smo, medtem
ko naj bi se učili, za mizo sanjali o vseh stvareh, ki jih ne moremo, pa bi jih
radi počeli. Zamisli smo imeli ogromno in namesto, da bi po koncu izpitnega
obdobja pozabili na naša sanjarjenja in se vrnili v vsakodnevno rutino, smo
začeli počasi oblikovati blog, ki nam bo dal zagon, da bomo bolj aktivni in
kreativni. Blog ustvarjamo Špela, Eva in Miha, bratje in sestre, ki sicer
živimo vsak na svojem koncu Slovenije, a se radi družimo in ustvarjamo skupaj.
Špelo ljubezen do kuhanja spremlja že od malih nog, saj je izrezovala
in shranjevala Cicibanove recepte še preden je znala brati. Še danes jih hrani
v rumeni mapi, kjer so shranjeni tudi recepti, ki jih je prepisovala iz knjig v
knjižnici v prvih razredih osnovne šole. Prvi recept, ki ga je preizkusila, je
bila čokoladna salama brez pečenja. Čeprav jo je poklicna pot vodila v druge
vode (sama pravi, da v bolj dolgočasne:)), je bila vedno idejni vodja domače
kuhinje. Od nekdaj je rada raziskovala trende iz tujine s področja glasbe,
literature in zdravja, o katerih pri nas še ni bilo slišati, s popularizacijo
blogov pa je večino informacij dobila ravno tam. Z idejo o tem, da bi imela
svoj blog, se je poigravala več let, tako da je bila takoj za skupinsko
družinsko bloganje.
Eva je imela pri petih letih tri življenjske cilje: izgovoriti črko r,
znati žvižgati in iz čigumija narediti balonček (vse ostalo pa je menila, da že
obvlada:)). V mali šoli je govorila, da bo cvetličarka, saj so jo spretnosti
cvetličark in materiali, s katerimi so zavijale darila, fascinirale. Če je bila
Špela idejni vodja kuhinje, je bila Eva vedno zadolžena za cvetlične aranžmaje
in aranžiranje daril. Skozi leta je rada ustvarjala, a je pogosto ostala le pri
ideji, z blogom pa je dobila zagon za uresničitev svojih zamisli in prostor za
predstavitev svojih projektov. Eva poleg
ustvarjanja uživa tudi v organizaciji, zato je vedno zadolžena za načrtovanje
skupnih potovanj, svoje ugotovitve in predloge pa deli tudi na blogu.
Miha je bil rojen kakšno desetletje prepozno, da bi v polnosti doživel
zlata leta granga, kariraste srajce in bularje, poslušanje gramofonskih plošč
in fotografiranje z analognimi fotoaparati, zato to počne sedaj. V devetdesetih
je najraje brcal žogo, se vozil s kolesom, plezal in skakal (bil nindža:)) in
živel v trenutku. Pozneje je ljubezen do žoge zamenjal za ljubezen do kitare in
glasbe, kar se odraža tudi v njegovih objavah. Ljubitelj estetike in
fotografije, ki skrbi tudi za vizualno podobo bloga, sicer bodoči vzgojitelj,
si rad zada obsežne projekte, ki jih nato predstavi na blogu. Citat, ki
najbolje povzame njegovo filozofijo je »Life always begins with one step
outside of your comfort zone« (S. L. Alder).
Kristinin svet je popoln, ko jo med
delom v vrtu boža sonce in ima roke zakopane v zemljo. Delo v družbi dreves, rastlin
in živali jo napolnjujejo, pridelke in načine pridelave pa rada deli z
ostalimi. Lahko bi rekli, da je ljubiteljica narave, saj za njo rada skrbi,
pomembna pa sta ji tudi skrb za ljudi in se zavzema za pravično delitev. Tako
ji je izraz permakultura nadvse domač, saj ta povezuje ravno omenjena vodila. V
zimskem času ko zemlja počiva, je Kristina ustvarjalna in izdeluje domače kreme
in čaje, kuha okusne jedi, kvačka in plete nogavice, trakove, kape, nakit in
igrače, ter prepeva ob igranju ukulele-ja, hkrati pa pridno kuje načrte za
novo, izboljšano vrtnarsko sezono. Njeno življenjsko vodilo je »Živi in pusti
živeti« kateremu je dodala še lastno misel »sadi in pusti zoreti.«
